Vnesite vaš naslov

Pričakovati je premalo

Pričakovati pomeni težiti po čem ali kom. Težimo po vstajenju. Pričakujemo izstop iz sedanjega življenja in vstop v novo, neminljivo in večno življenje. Prvo je temeljna izkušnja vsakega treznega človeka, drugo pa je predmet naše vere. Gremo naproti vstajenju.

To je smelost našega upanja. Vse, kar izpovedujemo v veri, ne bi imelo nobenega pomena, če po smrti ne bi bilo vstajenja. Kako bi Bog mogel biti Stvarnik, Gospod in človekov Odrešenik, če bi človek moral izginiti?

Naša vera nas odločno usmerja v prihodnost. Ta prihodnost pa ni prazna, kajti po božjem daru, ki nam je dan, nam je namenjeno, da skozi smrt pridemo v polnost zedinjenja z njim, ki nas je poklical v življenje in nam daje življenje.

Vsi svetniki so po tem goreče hrepeneli. Kljub temu hrepenenju pa niso bežali pred sedanjostjo in niso omalovaževali zgodovine. Ljudem so vzbujali zavest o njihovem resničnem dostojanstvu. To dostojanstvo se razcvete onstran smrti. Že od apostolskih časov dalje, kristjani pričajo za vero v vstajenje mrtvih.

Ali kristjani zaničujemo telo?

Prav iz svoje vere kristjani ovrednotimo tudi človeško telo. Bog nam je izoblikoval telo »iz prahu zemlje« in mu vdihnil »oživljajočega duha« (1 Mz 2,7). V svojem Sinu si je privzel meso naše človeškosti; rodil se je iz žene, trpel je od udarcev in žalitev; umrl je in se po vstajenju pokazal živega v svojem telesu.

Telo je neločljivi del osebe in spada k njeni celovitosti. S telesom človek prejema zakramente, ki ga povezujejo prav s Kristusovim telesom, s svojimi brati in z vsem stvarstvom. Telo je sveto kakor oseba: prihaja od Boga in se vrača k Bogu. Spoštovati telo pomeni spoštovati osebo.

Zato nas naš krščanski poklic zavezuje, da skrbimo za tiste, ki trpijo, ali so zaničevani zaradi telesnega stanja. Tako npr. je ljubezen silila mater Terezijo iz Kalkute in njene sosestre, da se žrtvujejo za uboge in bolne. Celo svoje zdravje tvegajo in izpostavljajo svoje življenje.

Kakšno vrednost daje vstajenje našemu življenju?

Gotovo, nismo sami, ki lajšamo trpljenje. Navdaja nas upanje, ki nam govori: »Ker bom jaz živel, bo živelo tudi moje telo. Že zdaj sem tudi s telesom zapleten v pustolovščino za ta čas in za večnost.«

Po veri v stvarjenje in v vstajenje kristjan spoštuje vsako telo, tudi telo komaj spočetega otroka. Kristjan je poklican darovati svoje življenje, v sreči ali v trpljenju, v naravni smrti ali v mučeništvu. Kajti navdaja ga veselo upanje, da ga nobena preizkušnja, niti smrt, ne more ločiti od Kristusove ljubezni (prim. Rim 8,35).

Preživeti ne pomeni vstati od mrtvih

Kdor veruje v vstajenje, mora sprejeti svojo smrt in resnično umreti kakor Kristus. Kristus je umrl v vsej resničnosti svoje človeškosti. Ni preživel svojega življenja kakor kdo, ki nikomur ničesar ne dolguje. S svojo smrtjo je kot človek izročil svoje življenje v Očetove roke in Bog ga je obudil.

Preživeti pomeni, da kak človek ne umre, temveč da se njegovo življenje nadaljuje iz lastnih moči. Vstajenje od mrtvih pa se uresniči po oživljajoči božji milosti. Vstati od mrtvih pomeni sprejeti samega sebe od Boga, svoje telo in svojo dušo.

Kaj je reinkarnacija?

Mnogi so bili zapeljani v verovanje v ponovno utelešenje po smrti (v reinkarnacijo). To verovanje pravi: po smrti človek nadaljuje svoje bivanje v drugih in drugačnih, vedno popolnejših življenjih, dokler nekoč ne stopi v nirvano, ko izgubi zavest in se utopi v absolutnem. Po takem gledanju sedanje življenje ni nič edinstvenega in dokončnega. Ne zavezuje že v sedanjosti za večnost. Življenje je le ena od razvojnih stopenj v kroženju od rojstva do ponovnega rojstva, kakršnega narekuje prejšnje življenje, in to vse do dokončnega očiščenja. To verovanje je nezdružljivo s krščansko vero.

Kaj pa vice?

Vpričo tiste skrivnosti smrti, ki nas presega, večina ljudi bolj ali manj nejasno čuti potrebo po očiščenju. Zato mnogi opravljajo daritve, prosijo božanstva, se podrejajo obredom ali iščejo sredstva, da bi se očistili s spokornim življenjem (askezo) ali s premišljevanjem (meditacijo) pred velikim srečanjem s smrtjo.

To željo po očiščenju je Bog vsadil v človekovo srce. To željo je treba pokristjaniti. Kristjan ve, kako nepopolna je njegova ljubezen do Boga in do bližnjega in kako zelo jo je potrebno ozdraviti s Kristusovo ljubeznijo.

Kazen ali očiščenje?

Na to krščansko željo po ozdravljenju Bog odgovarja s svojim usmiljenjem. Vice niso v pravem pomenu niti čas niti kraj. To je stanje, v katerem božja ljubezen popolnoma izniči vse, kar nam onemogoča, da bi bili v polnosti srečni v njegovi bližini.

Ali obstaja pekel?

Pekel je stanje, v katerem človek zavestno in s premišljeno voljo zavrača vsak odnos do Boga in do drugih. Pekel obstaja, kajti mogoče je, da človeka zasvoji njegov napuh. Pekel je posledica zavračanja milosti ali božjega usmiljenja.

Človek ne more s svojimi lastnimi močmi dospeti do božje navzočnosti, temveč mu Bog z delovanjem milosti in ljubezni omogoči, da dospe v božjo bližino. Če človek to zavrača, tedaj Bog sodi človekovo zavračanje. Zato pekel po nauku svetega pisma vsebuje razsežnost kazni.

Ali je Marija vzeta v nebo tudi s telesom?

Marija je sprejela božjo besedo v svoje srce in je darovala telo Božjemu Sinu. Bog Oče jo je ljubil s posebno ljubeznijo in jo je s telesom in dušo pridružil smrti in vstajenju svojega Sina. Cerkev v njej gleda svojo prihodnost. To je skrivnost, ki jo obhajamo 15. avgusta, na slovesni praznik vnebovzetja Device Marije.

Kam gre človeštvo

Ljubezen, ki jo imamo do Boga in drug do drugega, v trenutku smrti ne ugasne. Kristus, ki živi pri Očetu, jo reši. Tako ostajamo povezani s tistimi, ki so umrli, kajti oni živijo v Očetovi ljubezni. Rajni ohranjajo ljubezensko povezanost z nami in nas pričakujejo s Kristusom v »novem Jeruzalemu«. Evangelij nam govori o bratovskem življenju pri Bogu, o gostiji, na katero smo povabljeni vsi, o gledanju Boga iz obličja v obličje.

Kaj pa mi? Naše vstajenje se je že začelo, pravi sveti Pavel, ker nas oživlja Duh Vstalega. A to vstajenje se še ne razkriva.

Ali so rajni že deležni vstajenja?

Če živimo s Kristusom, smo deležni njegovega vstajenja. Pričakujemo pa tudi vstajenja vseh ljudi »poslednji dan«, kajti ni še zbrana vsa človeška družina v polnem razcvetu Kristusovega telesa.

Vice vsebujejo neko trpljenje, ki je porojeno iz ljubezni. Rajni, ki trpijo, ker še ne morejo v polnosti sprejeti božjega daru, potrebujejo našo vzajemnost in molitev, da bi ozdravili od posledic svojih grehov in zaživeli v občestvu z Bogom.

Božje kraljestvo se ujema s človeškim

Zdravje, mir, pravičnost in usmiljenje v evangeliju napovedujejo prihod božjega kraljestva. Zavzemanje za pravičnost, za preobrazbo družbe in njenih ustanov je nekaj bistvenega za Cerkev. Toda njeno poslanstvo se ne izčrpava v socialnih in političnih vidikih zgodovine. Cerkev je v svetu in za svet. Toda Cerkev je tudi na poti v Jeruzalem, ki je »tam zgoraj«.

Kjer je Kristus, tam je Cerkev.

Vstali Kristus je med nami, a njegova poveličana navzočnost presega zgodovino. Cerkev na zemlji potuje skozi zgodovino v občestvu z nebeško Cerkvijo, ki je že zbrana v Kristusovi slavi.

Medtem ko živimo in se borimo na svetu, smo torej združeni v isti ljubezni in v istih hvalnicah s Cerkvijo - ki je še ne vidimo. To je naše posebno veselje, ki daje oporo in moč našemu upanju. Naša ljubezen do ljudi je toliko bolj zahtevna, ker vemo, da smo dediči nebes in da je naša domovina v nebesih.

Bog nam pripravlja »novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi« (CS 39). Že zdaj se pripravljamo na prejem tega božjega daru.

»Kristusovo telo. Amen«

»Amen!« Je kak vzklik, ki bi bil bolj izpraznjen svojega smisla, kakor je ta? Ali nas ne spominja na nepotrpežljivost, ki nas navdaja ob predolgem govoru, ob kaki pribiti trditvi? In vendar razvijajo gregorijanski spevi včasih ta vzklik tako dolgo.

Amen je beseda hebrejskega izvora. Pomeni: da, to drži, to je gotovo, to je trdno, na to se lahko zanesem. Kaj je hujšega kakor to, če se človek ne more na nikogar zanesti, če nas prijatelj pusti na cedilu? Amen, to je veroizpoved v povzetku. S tem veselim in krepkim vzklikom sklepamo naša obhajanja in molitve. Nikakor ni to »končna pika« (mrtva točka!), temveč točka, s katere se poženemo kvišku. S to besedo odgovorim, da verujem. Ko z »amen« sklenemo veroizpoved, izrazimo svojo pritrditev odrešenjskemu delu Očeta, Sina in Svetega Duha v Cerkvi.

V dejanju zedinjenja s Kristusom (pri svetem obhajilu), dobi amen svoj celotni pomen. Po Svetem Duhu izrekamo »da«, Kristusov »da«. Besedo spremlja kretnja odprte dlani, znamenje odprtega srca, kajti le tako srce more računati še na nekoga, ki ni on sam.