Avtor: Dekanija Kranj Objavljeno: 4. 10. 2025

Cerkev je apostolska

Ali je Cerkev zvesta svojemu izročilu?

Ko izpovedujemo, da je Cerkev apostolska, trdimo, da vse, kar je v njej bistvenega, izhaja iz Kristusa po apostolih. Še danes živimo v občestvu z apostoli. Od njih nismo ločeni niti zaradi drugega časa niti kraja. Poroštvo za to zvestobo daje apostolsko nasledstvo pastirjev, nosilec te zvestobe pa je celotno božje ljudstvo, zedinjeno s svojimi pastirji: iz roda v rod skupaj izpovedujemo vero apostolov v nauku, zakramentih in življenju.

Ali se trudimo, da bi spoznali vero?

Cerkev tako zelo skrbi za čistost vere in za poglabljanje vere zaradi tega, ker je zvestoba oznanjevanju apostolov zagotovilo, da je Cerkev res Kristusova.

Ali ima Cerkev kako oblast nad vestjo vernikov?

Apostoli so v Cerkvi izvajali resnično oblast. Pavel piše svoja pisma, da bi pravilno razložil vero in da bi dal navodila za čisto določeno ravnanje kristjanov. Nasledniki apostolov še danes izvršujejo to apostolsko oblast in s tem služijo Cerkvi.

Poslanstvo papeža in škofov je bedeti nad tem, da Cerkev ostaja zares urejeno občestvo, v katerem se vse dogaja v blagor vsem. Vloga škofovskega zbora in vsakega škofa v svoji škofiji torej ni omejena na pravilno razlaganje vere za ljudstvo. Bedeti morajo tudi nad tem, da verniki živijo v medsebojnem občestvu in tako gradijo Cerkev.

Ta resnična oblast nad vestmi zavezuje v vesti. Škof mora biti pozornejši od drugih na znamenja časov in bolj zaskrbljen za to, kako živijo verniki v Cerkvi. Toda pastirji izvršujejo to oblast samo v poslušnosti božji besedi.

Ali veljajo cerkvene zapovedi?

Ali smem živeti po veri tako, da upoštevam le merila svoje osebne vesti? Kristjan je tisti, ki živi svojo vero skupaj z drugimi: v pričevanju za pravičnost, pa tudi v molitvi, praznovanju in obhajanju zakramentov. Občestveni shodi in »močni časi« spreobrnjenja so sredstva, ki Cerkvi omogočajo bivati vidno in se krepiti v svoji veri kot skupnost.

Zato katoliško izročilo vsebuje tudi cerkvene zapovedi kot klic k skupnemu spreobrnjenju.

Te zapovedi so življenjska navodila. Nagovarjajo nas osebno in nas spodbujajo h graditvi Cerkve. V življenju skupnosti je moje mesto edinstveno in moje pričevanje nenadomestljivo.

Bog ne more zapustiti Cerkve!

Pogosto slišimo: »Ta trditev ne drži«. »To je nesprejemljivo« … Preden se vprašamo, ali je vse, kar rečejo papež in škofje, resnično in ali je res nespremenljivo, je dobro, da ugotovimo stopnjo našega zaupanja, ki ga imamo do naslednikov apostolov.

Kdor veruje in zaupa Cerkvi, mu je pri srcu učiteljstvo škofov in papeža v zadevah verskega in nravnega nauka, kadar kot pastirji učijo v Cerkvi. To imenujemo njihovo »redno«, navadno učiteljstvo.

Po apostolih in njihovih naslednikih smo v stiku z živim izročilom evangelija. To izročilo ima resnično in neomajno veljavo. Papeža in škofov niso poslali ljudje, temveč Kristus. Obdarja jih Duh tistega, ki jih pošilja. V prav tem Duhu tudi verniki sprejemajo njihove besede. Celotni Cerkvi je dano zagotovilo, da je Bog ne bo zapustil. »Celota vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha (prim. 1 Jn 2,20-27), se v verovanju ne more motiti« (C 12). To gotovost izročilo imenuje nezmotnost Cerkve.

Kako razumeti papeževo nezmotnost?

Jezus je rekel tistemu, ki ga je imenoval Peter - Skala: »Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera ne opeša. Ko boš po vsem tem prišel k sebi, opogumi svoje brate« (Lk 22,32). Če ima rimski škof »na edinstven način tisti dar nezmotnosti Cerkve same« (C 25), ga nikakor nima zase kot zasebnik. Nezmotnost mu je zagotovljena, kadar govori z najvišjo učiteljsko oblastjo (ex cathedra), kot naslednik apostola Petra, kot pastir in učitelj vseh vernikov, da bi svoje brate potrdil v veri. V moči te svoje apostolske naloge v takem primeru »dokončno razglasi kak nauk o veri in nraveh« (C 25). Nezmotnost pripada tudi zboru škofov, kadar skupaj s papežem in pod papežem na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno določi (definira) kak nauk o veri ali nravnosti.

Papežu ni dana pomoč Svetega Duha zato, da bi razodeval nove nauke, temveč, da bi skupaj z zborom škofov, ki so z njim združeni, varoval in razlagal razodetje, ki so ga posredovali apostoli.