Cerkev je ena

Cerkev nas povezuje

Cerkev je že »to, kar naj bi po svoji poklicanosti bila«, saj jo je Bog zbral prav v edinost Očeta, Sina in Svetega Duha. Hkrati pa vendar še ni popolnoma ena.

Cerkev je na poti k svoji edinosti, kajti Sveti Duh deluje v njej in jo podpira na njeni poti.

Vloga evharistije v edinosti

Cerkev je ena, ker je Kristusovo telo. Tisti, ki se zberejo k obhajanju svete evharistije, so skupno deležni Gospodovega telesa in krvi. Moč edinosti ni v Cerkvi sami, temveč v Kristusu. Ko se krščanska skupnost zbere, je sveta evharistija vir in temelj edinosti Cerkve, kajti Kristus je tisti, ki jo zbira.

Ali edinost škoduje različnosti?

Že v prvem stoletju ni bila Cerkev popolnoma edina. Sveti Pavel primerja Cerkev telesu. Govori prvim kristjanom, ki so že bili razdeljeni zaradi ločin in zaradi osebnega napuha. V telesu so različni udje in čutila (prim. 1 Kor 12,12-30). Vsi skupaj so eno telo. Kaj bi bilo s telesom, če bi hotelo biti uho ali roka? Tako tudi različnost darov Svetega Duha ne škoduje edinosti. Različnost je bogastvo. Celemu telesu omogoča življenje v izmenjavi, vzajemnosti in medsebojni odvisnosti. Toda Cerkve ne moremo le primerjati nekemu telesu, Cerkev je Kristusovo telo. Sveti Pavel sprašuje: »Mar je Kristus razdeljen?« (1 Kor 1,13).

Kako uresničujemo edinost Cerkve?

Velika skušnjava je, da bi Cerkev primerjali s to ali ono državo in gledali nanjo le kot na hierarhizirano družbo, v kateri je edinost predvsem stvar organizacije. Taka Cerkev bi bila podobna centralistično urejeni družbi. Edinost bi slonela na oblasti (avtoriteti), ki bi se izvajala po stopnjah, od papeža na škofe in duhovnike ter nazadnje na laike. Takšno pojmovanje edinosti je prevladovalo predvsem v tistem obdobju, ko se je morala Cerkev opredeljevati kot družba zato, da bi se oprostila zgrešene podvrženosti civilni oblasti.

Cerkve v resnici ne moremo razumeti, če je ne dojemamo na temelju njene »notranjosti«: Cerkev je občestvo med Bogom in ljudmi ter ljudmi med seboj. Ta edinost, ki vključuje različnost, se uresničuje predvsem v krajevni Cerkvi (škofiji). V njej se resnično udejanja ena sama božja Cerkev. Škofija ni del Cerkve na takšen način, kakor je košček križanke del celotne križanke, ki brez celotne križanke in brez podrejenosti tej celoti sploh nima pravega smisla.

Vsaka škofija je »delna Cerkev« na tak način, da je v njej navzoča celotna Cerkev, celotno božje ljudstvo; vsaka škofija je oblikovana »po podobi vesoljne Cerkve« (C 23) in ima vse tisto, kar je Cerkvi najbolj bistveno. Zaradi tega so prvi kristjani govorili o »božji Cerkvi v Korintu«, »v Efezu« … Danes pri nas lahko govorimo o »božji Cerkvi v Kopru«, »v Ljubljani«, »v Mariboru«, »v Novem Mestu«, v »Murski Soboti« …

Edinost celotne Cerkve se torej uresničuje v medsebojnem občestvu vseh krajevnih Cerkva in s Petrovim naslednikom. To je toliko lepše, ker je vsaka krajevna Cerkev zaznamovana z različnostjo kristjanov, ki jo sestavljajo.

Kaj je ekumenizem?

Bog kliče svoje vernike v eno samo ljudstvo. Ekumenizem (oikoumene = vesoljni svet) je gibanje za zbliževanje, ki ga potrebuje Sveti Duh med različnimi Cerkvami, ki so se ločile zaradi zgodovinskih sporov in nesporazumov med kristjani. Različne ločene Cerkve vedno iščejo to enoto, ki se uresničuje v Kristusovem telesu.

Edinost je hkrati klic in božji dar svoji Cerkvi. Edinost ne odpravlja različnosti čutenj znotraj enega samega apostolskega izročila, ki je skupno vsem kristjanom.

Zakaj ekumenizem ne napreduje hitreje?

Spraviti se ne pomeni ravnati tako, kakor da ne bi bili ločeni. Ni mogoče odpraviti v treh desetletjih večstoletne razdeljenosti in nesoglasij, ki so povzročila, da so se naše Cerkve oblikovale v medsebojnem nepoznavanju in včasih tudi v medsebojnem tekmovanju. Približevanja kristjanov ne bo mogoče uresničevati na škodo resnice, toda želja, da bi se med seboj razumeli in bratovsko sodelovali, je gotovo ena največjih milosti tega stoletja.

Kako sodelujemo pri ekumenizmu?

Ekumenizem napreduje tem bolj, čim bolj se vsak kristjan spreobrne h Kristusu in k evangeliju.

Vsaka rana na Kristusovem telesu je bolečina. Vendar ta bolečina ni usodna; Kristus jo more ozdraviti.

Vsako leto od 18. do 25. januarja vse Cerkve obhajajo molitveno osmino za zedinjenje kristjanov. To je izredno pomemben čas, ko se ves svet združi v skupno molitev. Vrstijo se medsebojna srečanja in bogoslužja med kristjani različnih Cerkva. Ta čas je vir in vrhunec naših stalnih prizadevanj za zbliževanje.

Sodelovati moremo tudi s pospeševanjem socialnega miru, skupnim podpiranjem tistih, ki so v stiski. Tako z združevanjem svojih naporov izpričujemo pristno krščansko ljubezen. Skupnega obhajanja svete evharistije pa ni mogoče uporabljati kot sredstvo za dosego edinosti.