Nekateri pravijo: »Jezus Kristus da, Cerkev ne!«

Mnogo naših sodobnikov sprejema osebno Jezusa Kristusa, preroka v besedah in dejanjih, Cerkve pa ne.

Dvomi, razočaranja, rane, očiten jarek med Kristusom in Cerkvijo; obredi, dvoumnosti, popuščajoče dogovarjanje z oblastjo, denar, hierarhija in ljudstvo »vernikov«, ki so tako malo »verni« v pomenu »zvestobe«, kakršna je mišljena z izrazom »vernik«... Toliko preizkušenj in pomanjkljivosti, pa tudi toliko predsodkov in nepopustljivih sodb onemogoča odkriti resnični obraz Cerkve. Cerkev je obenem vidna in nevidna, človeška in božja, zemeljska in bogata z nebeškimi dobrinami.

Ali poznamo Cerkev?

Poznamo pa tudi drugačen odnos do Cerkve in kristjani ga želimo posnemati. Sveta Terezija, Mala Cvetka, je rekla v Povesti duše: »Jaz sem otrok Cerkve … Ne morem opravljati sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati … O, nič zato! Moji bratje delajo namesto mene. Jaz, nebogljeni otrok, pa se ne umaknem izpred božjega prestola, kjer ljubim, ljubim za vse, ki se bojujejo.« Če se imamo kristjani radi med seboj, ljubimo tudi Cerkev, katere udje smo. Tako živimo v pravem odnosu do nje.

Ljubimo Cerkev, preden jo sodimo! Cerkev je mati, ki nas je skozi stoletja nosila v veri in rojevala v veselju in bolečini; ohranjala je vero in ljudi prerajala v božje otroke. Spremlja nas in hrani. Kako bi mogli v njenem naročju rasti v nehvaležnosti in brezbrižnosti ?

Ljubimo Cerkev, ker jo je ljubil Kristus in se zanjo daroval. Ljubiti Cerkev, kakor jo ljubi Kristus danes, pomeni živeti tako, kakor želi Kristus.

Kako Kristus ljubi Cerkev?

Sveto pismo pravi, da nas Bog ljubi kakor mati, ki ne pozabi na svojega dojenčka. Kako bi se ne usmilila lastnega sina? (prim. Iz 49,15-16). Bog nas ljubi kakor oče, ki je opazil svojega vračajočega se sina. Steče mu naproti, objame ga in poljubi (prim. Lk 15,20).

Toda Kristusa in njegovo Cerkev povezuje še bolj skrivnostna ljubezen, ki nas uvaja v osrčje božje zaupnosti: to je ljubezen Ženina do svoje Neveste:

»Tisti dan, govori Gospod … S teboj se zaročim na veke; s teboj se zaročim v pravičnosti in pravu, v ljubezni in usmiljenju; s teboj se zaročim v zvestobi, in spoznala boš Gospoda« (Oz 2,18.21-22).

Cerkev živi v veri v Božjega Sina, ki jo ljubi in je zanjo daroval sam sebe (prim. Gal 2,20). Ta zaročniška ljubezen je neskončno osebnostna. Je močna in polna nežnosti ter ožarja nevestino obličje.

To je lepo, bomo rekli. Kaj pa v resnici? Prvo dejstvo Cerkve je, da se čuti od Kristusa resnično ljubljeno. Le to jo more ožarjati in osrečevati: da je znamenje božje ljubezni in pravičnosti.

Ali je Kristus hotel in utemeljil Cerkev? Ali je nismo »iznašli« ljudje po njegovi smrti?

Jezus ni živel sam. Kot Jud je pripadal ljudstvu z lastnim izročilom in zavezo, ki jo je Bog sklenil ne le s posamezniki, temveč s celotnim ljudstvom. Ko je Jezus začel pridigati na bregovih Jordana, je oznanjal, da se je približalo božje kraljestvo. To kraljestvo pa ni le duhovno, nevidno. Uresničuje se vidno v prenovljenem, zbranem ljudstvu, znamenju drugačnega sveta, ki se je že začel uresničevati.

Jezus je izmed svojih učencev izbral dvanajst apostolov. To je število, ki ponazarja celoto - kakor je dvanajst Jakobovih sinov vnaprejšnja podoba celote izvoljenega ljudstva: dvanajsterih Izraelovih rodov.

Število dvanajsterih apostolov kaže na zbiranje v novo izvoljeno božje ljudstvo. V Jezusu se odrešenje oznanja vsem.

Peter sredi dvanajsterih prejme od Jezusa - in ne od ljudi - odgovornost za to, da utrjuje svoje brate v veri. Jezus ga postavi za temelj edinosti: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Kaj pomeni skupina učencev?

V judovstvu in v drugih religijah je učenec tisti, ki izbere svojega učitelja; učenec se odloči priti k njemu. Med Jezusom in učenci pa je drugače. Jezus je tisti, ki kliče. Njegovega klica si nihče ne zasluži in je tudi nepričakovan, a hkrati tako močan, da prebudi svobodno, a popolno in brezpogojno privrženost njegovi osebi. Ta klic povzroča prelom z okoliščinami prejšnjega življenja, kajti učenci niso poklicani zaradi njih samih, temveč zaradi poslanstva, ki jim je zaupano. »Apostol« namreč pomeni "poslani".

Kaj je Cerkev?

Cerkev, kakršno je hotel Jezus, je tista, za katero je Jezus umrl. Jezus je umrl ne le za judovski narod, »temveč tudi zato, da bi zbral razkropljene božje otroke« (In 11,52); da bi jih zbral ne le v brezoblično ali enolično množico, temveč v eno (božje) ljudstvo iz oseb, ki so različne in edinstvene v božjih očeh.

Cerkev (iz grškega »ekkaleo« = skličem) pomeni »sklicani zbor«. Bog sklicuje Cerkev v enoto, ki jo uresničuje Sveti Duh. Bog hoče, da bi Cerkev bila po njegovi podobi in sličnosti: da bi bila občestvo ljubezni in oseb, kakor je to Bog sam. Cerkev je hotena od Boga; Bog nam jo daje. Sveta Trojica - en sam Bog v občestvu oseb - je praizvir Cerkve. Cerkev ima torej svoj začetek in svoj izbor v Sveti Trojici. Čim bolj bo Cerkev prežeta s to veliko skrivnostjo ljubezni, medsebojnega spoštovanja in občestva, tem bolj nam bo nekaj domačega čut za skrivnost troedinosti Boga in na neki način nas bo zaobjelo notranje območje neizrekljivega bogastva te skrivnosti.

Kaj pomeni »izgrajevati Cerkev«?

Cerkev naj sestavljajo vsi, posebno še tisti, ki so bolni, ki iščejo zavetje, ki so ubogi, ali iščejo pravo smer, skratka, najbolj ogroženi. Na prvi pogled kaže, da nam ti nimajo ničesar dati. V resnici pa nam jih Kristus daje kot svoje brate in po njih imamo dostop do Kristusa. Celo tisti, ki so premožnejši, pogosto trpijo zaradi drugačnega uboštva: trpijo namreč zato, ker nimajo ničesar dati, pa tudi ničesar sprejeti...

Občestvo med »bogatimi« in »ubogimi« je nekaj bistvenega za Cerkev kot ljudstvo, v katero Bog zbira ljudi vseh starosti, vseh družbenih slojev in vseh ras: ljudi, ki sicer ne bi bili bratje, če ne bi bili sinovi istega Očeta.

Kje živimo skrivnost Cerkve?

Krščanska družina je po podobnosti s troedinim Bogom občestvo različnih oseb. Zato 2. vatikanski cerkveni zbor gleda na družino, km na »Cerkev v malem«, kot na domačo Cerkev (prim. C 11). Poklicana, da bi bila ognjišče ljubezni, odprta skupnost, znamenje božjega kraljestva v tem razdeljenem svetu, v katerem toliko mož in žena, otrok in ostarelih trpi zaradi osamljenosti in pomanjkanja čustvene topline. Zakonci, ki jih zedinja milost zakramenta svetega zakona, vedo, da jim Bog sam priobčuje svojo ljubezen, da bi mogli ob vseh težavah vsakdanjega življenja pričevati zanj, ki jih zedinja. Kakor v velikem, tako tudi »domača Cerkev« sodeluje pri posredovanju evangelija.

Kako se Cerkev zaveda svoje skrivnosti?

Cerkev se na poseben način uresničuje v posamezni škofiji po občestvu vseh skupnosti med seboj in s svojim Pastirjem - s Kristusom, ki ga ponavzočuje škof.

Mnogi pravijo: »Zakaj je potrebno, da se nekdo postavlja med Boga in ljudi?« Toda Cerkev se ne postavlja v sredo med Boga in ljudi. Cerkev je namreč živo Kristusovo telo.

Apostoli in evangelisti govorijo o Cerkvi v raznih življenjskih okoliščinah, kot so: širjenje evangelija, bratovska ljubezen, razdeljenost, krivoverstvo, preganjanje. Prikazujejo jo kot skrivnost, ki jo moremo razumeti le v povezanosti s Kristusom in ki je nobena prispodoba ne more v celoti izraziti. Cerkev je hkrati Gospodov vinograd, Kristusova nevesta, Kristusovo telo, svetišče Svetega Duha, nebeški Jeruzalem …

Cerkev je božje ljudstvo, pa tudi poslopje.

Cerkev kot poslopje je podoba Cerkve, v kateri smo verniki živi kamni. Tudi cerkev kot poslopje je posvečena Bogu in tako postavljena za znamenje božje navzočnosti med ljudmi.

Cerkev na razpotju sveta: v mestu ali na vasi, v svetu dela in prostega časa.

To poslopje, ki kaže na ustvarjalnost vernega ljudstva in v katerem prebiva (evharistično) Kristusovo telo, ponazarja skrivnost, ki jo »ubogi« razumejo. V resnici prav to ljudstvo samo sestavlja resnično svetišče Svetega Duha. To ljudstvo, ki ga Bog stalno zbira, da bi poslušalo njegovo besedo in se v evharistični daritvi zahvaljevalo, se nato vrača, poslano v svet, da bi bilo tam znamenje božje navzočnosti. Tako je cerkev kot poslopje znamenje božje navzočnosti v vasi ali v mestni četrti.

Rojstvo Cerkve

Cerkev se ukoreninja s tem, da oznanja Jezusa. Učenci so jedro, okoli katerega se bo moglo zbirati novo ljudstvo. Ko je Jezus umrl, je Bog potrdil poslanstvo svojega Sina in vero apostolov z njegovim vstajenjem in z darom Svetega Duha.

Skupina apostolov, ki se je ob Jezusovi smrti razpršila, se je v moči tega novega dogodka znova zbrala. Od tedaj naprej vzpostavlja ta zbor apostolov krščansko skupnost utemeljeno na Kristusu, ki je umrl in vstal.

Cerkev je rasla in se širila iz jeruzalemske skupnosti, ki je imela izkušnjo velike noči (paske) in binkošti. Kmalu je morala doživeti bolečino ločitve med skupnostjo Judov in skupnostjo kristjanov. Cerkev, ki se je rodila iz krsta s Svetim Duhom, sestavlja novi Izrael in združuje vse tiste, ki sprejemajo Kristusovo odrešenje. Spoštovanje in živo hvaležnost čuti do izvoljenega ljudstva, kateremu je Bog zaupal obljube, pisma in upanje vsega človeškega rodu.

Skupno duhovništvo vernikov

Vsi verni kristjani skupaj s škofi, duhovniki in diakoni, sestavljamo eno božje ljudstvo, ki ga krasi enako dostojanstvo krščenih in mu pripada skupno duhovništvo. V krščanski skupnosti pa so različne službe. Verniki laiki imajo posebno nalogo, pričevati v svetu za božje kraljestvo. Kajti evangelij mora razsvetljevati s svojo lučjo življenje v družinah, na delovnih mestih, med razvedrilom in v prostem času; v zdravstvu, raziskovanju, javnem življenju.... Laiki pričujejo o novem življenju, ki ga daje Bog.

Službeno duhovništvo: škofje, duhovniki in diakoni

»Hierarhija«, to je škofje, duhovniki in diakoni, ni nad božjim ljudstvom, temveč sami spadajo k božjemu ljudstvu in so v njegovi službi po službenem duhovništvu, za katero so posvečeni z zakramentom svetega reda.

Peter in apostoli so vedno med nami, in sicer po škofih, ki so združeni z rimskim škofom kot Petrovim naslednikom in kot glavo škofovskega zbora. Taka je vloga papeža sredi bratov v škofovstvu.

Škofje niso sami. Kakor Jezus so tudi oni zbiralci ljudi. Živijo med ljudstvom in služijo ljudstvu. Ob vsakem izmed njih se iz roda v rod oblikuje tudi zbor duhovnikov (prezbiterov), ki so s škofom deležni milosti duhovništva. Duhovniki sicer nimajo najvišje stopnje duhovništva, kakor jo imajo škofje, vendar so skupaj z njimi deležni Kristusovega duhovništva, kajti v polnem smislu duhovnik je le eden, Kristus: škofje in duhovniki so njegovo znamenje.

Cerkev je od vsega začetka skrbela za uboge. Zato so apostoli postavili diakone, to je "strežnike" ali "služabnike". Njihovo poslanstvo v občestvu je, služiti "božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni" (C 29). Posebno skrb naj posvečajo ubogim, ki zaupajo v ljubezen, s katero se Cerkev zavzema zanje.

Škofje, duhovniki in diakoni, ki so posvečeni z zakramentom svetega reda, imajo skupaj z laiki enako dostojanstvo božjih otrok, podeljeno z zakramentom svetega krsta. Pač pa je njihova služba in vloga v Cerkvi različna ter je ni mogoče zamenjavati (prim. C 10).