Kdo je Sveti Duh?

Pogosto se obračamo na Očeta ali na Jezusa. Kaj pa Sveti Duh? Ne moremo verovati v Očeta in v Sina, ne da bi hkrati verovali v Svetega Duha, ki izhaja iz Očeta in Sina. V veri izpovedujemo, da ga z Očetom in Sinom skupno molimo in slavimo.

Tudi Sveti Duh je Bog. Ima svojo osebnost in svoj način delovanja v svetu in zgodovini. Sveti Duh je dih življenja. Po vstajenju napravlja Jezusa navzočega. Vernike spodbuja, jih poučuje in uvaja v »vso resnico«. Sveti Duh je njihov »branilec«, »podpiratelj« in tolažnik v preganjanju.

Sveti Duh nas ne privlači k sebi, temveč stori, da ljubimo Jezusa, nas usmerja k Očetu in nas medsebojno povezuje, saj je prav on vir občestva. Z Očetom in Sinom ustvarja vesolje in sodeluje pri odrešenju vseh ljudi.

O Svetem Duhu izpovedujemo, da je »Gospod, ki oživlja«, kajti Sveti Duh je v resnici Duh vstalega Gospoda.

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

Klicanje Očeta, Sina in Svetega Duha, medtem ko delamo znamenje križa, je uvod v vsako krščansko molitev. Naša molitev je izraz vere v Očeta, Sina in Svetega Duha. In kakor ob koncu doživetega pogovora čutimo potrebo reči hvala, tako tu slavimo Očeta, ki nam daje Sina, slavimo Sina, ki se daje vsem, in slavimo Svetega Duha, ki prebiva v nas in nam pomaga spoznavati Očeta in Sina.

A nismo le zunanje priče tega odnosa, ki združuje tri osebe v enega samega Boga. Smo tudi njihovo prebivališče in živimo v notranjosti njihovih odnosov.

Jezus je rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (In 14,23).

Tudi Sveti Duh moli v nas in stori, da vzklikamo »Oče«, ko vendar nismo vredni, da se imenujemo njegovi otroci.

Kakšna je izkušnja prve krščanske skupnosti?

Po Jezusovi smrti so šli apostoli domov, da so skrili svoje razočaranje. Po vstajenju jim je Jezus obljubil Svetega Duha. Binkošti so za Cerkev preoblikujoča in osvobajajoča izkušnja. Dar Duha ji daje moč za spopad s strahom in z dvomom. Spremljajo ga čudovita znamenja, čudeži, medsebojno razumevanje v različnih jezikih..., pa tudi bolj tiha dejstva, kot so npr. veselje, bratovska ljubezen in pogum pred preganjanjem.

Sveti Duh je trajen dar Cerkvi. Vodi nas k vstalemu Kristusu in nam pomaga, spominjati se vsega, kar nam je Jezus povedal (prim. Jn 14,26).

Na binkošti so apostole razumeli poslušalci iz najrazličnejših krajev. To, da jih je vsakdo razumel v svojem jeziku, je znamenje, da ima Cerkev vesoljno poslanstvo za vse ljudi. V Kristusu so združeni vsi narodi. Ta dogodek je izhodišče za misijonsko poslanstvo Cerkve. Peščico ljudi, ki jih je razočarala smrtna obsodba njihovega učitelja, je neustavljiv polet spremenil v glasnike, ki so z veseljem sprejemali nase vse nevarnosti pri izvrševanju svojega poslanstva.

Po čem spoznamo dela Duha?

V vsakem apostolu so se razvili novi darovi za oznanjevanje odrešenja: dar govora, dar ozdravljanja in še mnogo drugih. Najbolj »bleščeči« darovi niso nujno tudi najbolj pomembni. Če različni darovi vzbujajo med kristjani ljubosumno tekmovanje, niso več božji darovi. Ne opravljajo svojega poslanstva. Ne služijo več edinosti, marveč širijo duha nesloge, ki je vedno prisoten v svetu in v Cerkvi.

»Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22).

»Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,19)

Brez dvoma je delo Duha najpogosteje skrito. Posebno pa se kaže v pogumu mučencev in v sposobnosti prenavljanja Cerkve kakršnihkoli zgodovinskih preobratih ali vladavinah, katerim je podvržena.

Po krstu in birmi smo postali prebivališče Svetega Duha in kakor kvas za človeštvo. Po Duhu je namreč Bog resnično z nami. »Bližji nam je, kakor smo mi sami sebi,« je rekel sveti Avguštin. Po Duhu Bog tudi deluje v zgodovini. Duh veje, koder hoče (prim Jn 3,8). Deluje v Cerkvi po božji besedi in po zakramentih, govori pa tudi po vsakem človeku dobre volje. Prenavlja obličje zemlje in notranjega človeka.

»...Ki je govoril po prerokih«

Prerok je božji glasnik.

Duh od začetka govori človekovemu srcu: po stvarstvu, po dogodkih, po človekovi vesti in po zgodovini izvoljenega ljudstva, v katerem je Bog poklical Abrahama, Mojzesa, Davida in toliko prerokov... Toda izvoljenemu ljudstvu je otopelo srce. Ni bilo vedno pripravljeno živeti po zavezi. Njegovi kralji so si zagotavljali svojo varnost z bogastvom in orožjem. Bogoslužje je postalo lažnivo: Bogu so zažigali kadilo, ubožca pa so izrabljali in ga prodajali za par sandalov. Postavaje postala breme, ki ga je bilo treba odložiti... (prim. Am 5-6.8).

Duh, ki prihaja od Boga je svet

V tem trdovratnem ljudstvu z zakrknjenim srcem, preroki oznanjajo novo zavezo (prim. Jer 31,31). Sklicujejo se na pravičnost, ki je ne morejo izpolniti. To bo poslanstvo Mesija, ko bo prišel. Bog pripravlja in posvečuje svoje ljudstvo. Govori mu o duhu, ki bo napolnil srca: »Dam vam novo srce... Svojega duha vam vdihnem v vašo notranjost« (Ezk 36,26-27). Preroki tako pripravljajo Jezusov prihod. Napolnjen bo s Svetim Duhom in bo resnično sprejet kot božja Beseda, ki je meso postala.

Sveti Duh nam govori po Svetem pismu

Svetopisemske knjige so nastajale več stoletij. Četudi to napisano izročilo odseva prvine govorice različnih kultur, v katerih je nastajalo, je vendar sad vere izraelskega ljudstva in delo Svetega Duha.

Pravimo, da je vse sveto pismo navdihnjeno. To pomeni, da so pisatelji te knjige pisali zato, ker jih je Bog izbral in jih navdihnil po Svetem Duhu. Toda vsak je pisal s svojo nadarjenostjo in omejenostjo v različnih literarnih vrstah in v duhu ter kulturi svojega časa. Ta človeška beseda je obenem božja beseda.

»O da bi danes poslušali njegov glas" (Ps 95,8)

Cerkev dan za dnem črpa iz Svetega pisma, ki je njen vir. V njem najde milost in srčnost za molitev, za boj proti zlu in za odpuščanje. V svetem pismu nam govori božji Duh: »Ne zakrknite svojih src …« (Ps 95,8). Posvečuje nas, da z vero sprejemamo božjo besedo.

Kako Sveti Duh poživlja izročilo?

Kristjani imamo torej pravega razlagalca, ki nam sveto pismo pojasnjuje živo in sodobno. To je Sveti Duh, o katerem je Jezus rekel, da nas »bo učil vsega in spomnil vsega« (Jn 14,26), kar nam je on povedal. Brez njega bi bilo sveto pismo mrtva črka in Cerkev bi bila brez duše.

Izročilo, prejeto od apostolov, se v Cerkvi nadaljuje s pomočjo živega delovanja Duha. Bolje ga zaznavamo in razumevamo, ker božje ljudstvo iz njega živi, ga preučuje ter premišljuje v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51) in ker ga predajajo naprej tisti, ki so kot nasledniki apostolov prejeli s škofovskim posvečenjem »zanesljivo karizmo resnice« (BR 8). Tako Sveti Duh vodi Cerkev k polnosti resnice.

Kako skupnost odgovarja na pobude Svetega Duha?

Kristjani so poklicani, da naj z evangeljsko ljubeznijo razumevajo vsa znamenja, ki odkrivajo potrebe in pričakovanja današnjih ljudi. Duh nas uči prepoznavati in razločevati znamenja, ki nam jih Bog daje v zgodovini, in da nanje odgovarjamo z vero, upanjem in ljubeznijo. Življenje in delo duhovnika ter ljudskega voditelja Janeza Evangelista Kreka (1865-1917), ki je bil začetnik in voditelj krščanskega socialnega gibanja pri nas, je izreden primer, kako naj kristjan razume znamenja časa in kako naj nanje odgovarja.

Živel in delal je za našega zatiranega in ponižanega človeka, da bi se zavedel, izobrazil in dvignil iz nečloveških socialnih razmer. Moč in vodilo mu je bil evangelij. Cankar je o njem zapisal, da je dal »svojemu narodu vse in edino, kar je imel, svoje življenje«.

Znamenja časov razumevamo z razsvetljenjem Svetega Duha

Znamenja časov so dogodki, ki jih kristjani razlagamo v luči vere kot tiste, ki oznanjajo prihod božjega kraljestva. Ta znamenja nam odkrivajo Kristusovo navzočnost med nami. Duh nam jih pomaga spoznavati in nam odkriva svojo navzočnost v vseh potezah ljubezni in pravičnosti ter v vseh krikih trpljenja in nevarnosti. Zgodovina je izpolnjena s Kristusovo navzočnostjo. Toda na delu so tudi nasprotne sile. V veri dojemamo posege Duha, ki govori po dogodkih: preoblikovanje družbe, znanstvena odkritja, zlasti v biologiji, tehnični napredek, gospodarska kriza, hrepenenje po pravičnosti, po enakosti dostojanstva moškega in ženske, duhovna gibanja, pogovor med kristjani in muslimani ter med kristjani in marksisti, brezposelnost (mladih), sporazumevanje med Severom in Jugom, med Vzhodom in Zahodom.

Vse te dogodke je treba brati v povezavi z njihovo zgodovinsko, družbeno, gospodarsko in znanstveno resničnostjo. Toda nikakor ne samo v teh razsežnostih, ki jih raziskujejo znanosti. Vsi ljudje imamo moralno pravico in dolžnost, da v luči vesti ugotavljamo, kaj in kje je dobro in zlo. Sveti Duh deluje v vseh možeh in ženah dobre volje, ki oblikujejo svojo vest in jo poslušajo. Krščanska vera osvetljuje vse stvari z novo lučjo in usmerja naš razum k rešitvam, ki popolnoma ustrezajo božji volji glede človeške poklicanosti.