1. Ali pričakujemo Kristusovo vrnitev? 
   • Veroizpoved prvih kristjanov je usmerjena h Gospodovi vrnitvi: »Pridi, Gospod Jezus.« Ta zadnji klic nove zaveze je nestrpen odgovor na Gospodovo obljubo: »Da, pridem kmalu« (Raz 22,20). Ali smo mi tako prikovani na tosvetne vrednote, da smo izgubili prvotno krščansko hrepenenje in da dvomimo o potrebi pričakovanja Gospodove vrnitve?
2. »Nikakor ne spimo …, ampak bodimo budni« (1 Tes 5,6)
   • Tisoči redovnic in menihov vsako noč vstajajo pred zarjo in pojejo jutranjice. Po svojem poklicu in z vsem svojim bitjem pričakujejo Gospodovo vrnitev. Pričakujejo ga za Cerkev in za svet. Bedijo, da bi zbudili iz spanja tudi človeštvo, da bi moglo iti veselo naproti Gospodu. Pričakujejo tisto Sonce, ki nas obiskuje vsak dan (prim. Lk 1,78) po raznih okoliščinah, človeških srečanjih in zakramentih. Ali ni sam Jezus rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20)?
3. Vztrajno pričakovanje
   • Vsako leto med adventom (ki pomeni prihod) se Cerkev z žarom pripravlja na Kristusov prihod, ki ga praznujemo v božični skrivnosti. Božič pa ni le spomin na Jezusovo rojstvo. Ta praznik nas spominja tudi na Jezusovo navzočnost danes in oznanja njegov dokončni prihod ob koncu časov. Vera nam odkriva različne prihode, vsi pa so naravnani na poslednji Gospodov prihod, na paruzijo, ko bo Gospod prišel k vesoljni sodbi. Nekatere adventne pesmi izražajo to in nas spodbujajo, da poživimo našo vero.

Čuj iz višav veseli glas, ki z upanjem navdaja nas.

Izgini temni mrak noči, na nebu Jezus se blešči.

Oj zdrami tožno se srce, pogled povzdigni od zemlje,

glej, nove zvezde blaga moč razgnala bo nesrečno noč.

Kristus že kraljuje po Cerkvi ...

668         »Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,9). Kristusov vnebohod pomeni deležnost njegove človeške narave pri moči in oblasti Boga samega. Jezus Kristus je Gospod: ima vso oblast v nebesih in na zemlji. Je »nad vsakršnim vladarstvom in oblastjo, silo in gospostvom«, kajti Oče »je vse podvrgel njegovim nogam« (Ef 1,20-22) Kristus je Gospod vesoljstva (prim. Ef 4,10; 1 Kor 15,24.27-28) in zgodovine. V njem sta človeška zgodovina in celo vse stvarstvo »osredinjena v eni glavi« (Ef 1,10) in presežno dopolnjena.

669         Kot Gospod je Kristus tudi glava Cerkve, ki je njegovo telo (prim. Ef 1,22). Ko je bil povzdignjen in poveličan in je tako docela izpolnil svoje poslanstvo, ostaja na zemlji v svoji Cerkvi. Odrešenje je vir oblasti, ki jo Kristus v moči Svetega Duha izvaja nad Cerkvijo (prim. Ef 4,11-13). »Kristusovo kral­jestvo je že skrivnostno pričujoče v Cerkvi«, ki je »kal in začetek tega kraljestva na zemlji« (C 3; 5).

670         Z vnebohodom je božji načrt stopil v svojo dovršitev. Že smo v »poslednji uri« (1 Jn 2,18; prim. 1 Pt 4,7). »Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že neprek­licno odložena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo« (C 48). Kristusovo kraljestvo že kaže svojo navzočnost po čudežnih znamenjih (prim. Mr 16,17- 18), ki spremljajo njegovo oznanilo, ki ga širi Cerkev (prim. Mr 16,20).

… in čaka, da mu bo vse podvrženo

671         Kristusovo kraljestvo, ki je že navzoče v njegovi Cerkvi, vendarle še ni dokončano »z močjo in veliko slavo« (Lk 21,27; prim. Mt 25,31) s prihodom Kralja na zemljo. To kraljestvo še napadajo hudobne moči (prim. 2 Tes 2,7), čeprav jih je v korenini že premagala Kristusova velika noč. Dokler mu ne bo vse podvrženo (prim. 1  Kor 15,28), »dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramen­tih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok« (C 48). Zato kristjani molijo, predvsem v evharistiji (prim. 1 Kor 11,26), da bi pospešili Kristusovo vrnitev (prim. 2 Pt 3,112), rekoč: »Pridi, Gospod« (1 Kor 16,22; Raz 22,17.20).

1. Kako razumemo božjo sodbo?
   • Ko sveto pismo govori, da Bog sodi svet, hoče s tem povedati, da je on »kralj«, ki vlada vesoljstvo in usmerja zgodovino k odrešenju vseh ljudi. Božjo sodbo lahko primerjamo razločevanju vsega, kar je v človeku in svetu trdnega in ničevega. Pogosto jo primerjajo očiščujočemu ognju. Sodba torej ni preprosto ugotavljanje, kaj je dobro in kaj zlo, temveč je vzpostavljanje dobrega in odpravljanje zlega, podobno kakor ogenj prečisti kovino in izloči žlindro.
2. Ali bo sojen vsak posameznik?
   • Reči, da je Bog gospodar zgodovine in da je Kristus Gospod, pomeni, priznati najprej prvenstvo vesoljne sodbe, ki je povezana s koncem časov ob zadnjem Kristusovem prihodu. Posebna sodba vsakega posameznika pa se udejanja v celotnem našem življenju, tako ob naših pomembnih odločitvah kakor tudi v trenutku smrti. Posebno sodbo moremo v polnosti razumeti le s pogledom na vesoljno sodbo ob dovršitvi časov. To razlaga eshatologija, nauk o poslednjih rečeh.
   • Božja navzočnost nas ohranja v bivanju iz dneva v dan. »Čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja« (2 Kor 4,16). Naše življenje in trpljenje ni prazno, če smo združeni z Gospodom. Moč upanja v vsaki, celo v najbolj preizkušeni okoliščini, premaguje moči zla, ki ne prihajajo od Boga.
3. »Veselite se v Gospodu … Gospod je blizu« (Flp 4, 4-5)
   • Bog je vir odrešenja. V razmerju do njegove sodbe ni prvo strah, temveč zaupanje.
   • Vendar nam sveto pismo ne skriva, da obstaja tudi obsodba in da bo konec časov tudi dan stiske za tistega, ki je uporno zavračal božje odrešenje. Zlo bo obsojeno in dobro bo poplačano. Zelo se moramo bati, da se naša vera ne bi uspavala, da naše spreobrnjenje ne bi bilo resnično, da se naša ljubezen ne bi ohladila in da svojega življenja ne bi gradili na pesku namesto na skali. Hočemo upati in prositi božjo milost, naj nam naše kamnito srce dan za dnem spreminja v čuteče srce, ki bo z veseljem sprejemalo Boga, goreče v pričakovnaju njegovega prihoda in njegove odrešilne sodbe.
4. Ali bomo imeli prav, da smo verovali?
   • Od apostolskih časov do danes Cerkev trpi nasilje in preganjanje. Dvomljivci govorijo: »Kaj če je vse to zaman?« Se splača zaradi vere kljubovati norčevanju ali pretrpeti smrt?
   • Jezus je rekel učencem: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!... Ne bojte se torej!« (Mt 10,28.31). Bog bo poskrbel za vas! Nato pa je nadaljeval: »Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32-33).
5. Ali naša vera vztraja v preizkušnji?
   • Vsako pričevanje še ni nujno prav pričevanje s krvjo. Ni vsakdo priča (grško martys ali martyros) v tem ožjem pomenu besede. Toda Jezus je rekel vsem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj... Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svoji slavi in v slavi Očeta in svetih angelov« (Lk 9,23.26).
6. »Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9,24)
   • Privrženost Kristusu nam daje moč in pogum. Ko gradimo svoje življenje na veri, ga gradimo na skali. Vstali Kristus, ki ga v življenju sprejemamo, je pri Očetu. Tja bomo prišli tudi mi. Če sprejemamo bližnjega kakor brata ali sestro, če ne precenjujemo dobrin tega sveta, temveč se jim odpovedujemo, bomo srečali Boga z vsemi, ki so svoje življenje gradili na veri. Cerkev bo v celoti zbrana kot božje občestvo le ob koncu časov.
7. Na podlagi česa bomo sojeni?
   • Kristjani bomo sojeni po svoji veri v Kristusa, po tem, koliko smo upali proti vsakem upanju, po ljubezni, ki gradi Cerkev in skrbi za uboge ter vse, ki trpijo.
   • Bog ne sodi kakor ljudje. Ne gleda najprej na naša dejanja, temveč predvsem na ljubezen, ki jih spremlja. Vsem, ki bodo živeli v božji ljubezni, bo Jezus rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in srno prišli k tebi?« In Kristus bo rekel: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,34-40). Nas, ljudi dvajsetega stoletja, kliče Kristus ne le k osebnemu spreobrnjenju, temveč tudi k preoblikovanju ureditve naše družbe.
   • Sojeni bomo torej po ljubezni. Toda naše srce se lahko zakrkne. Gospod nas opominja: »Vse, česar niste storili enemu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili« (Mt 25,45). Ta sodba je obsodba na pogubljenje. Sveto pismo nam kaže, kako je Bog sam osebno prizadet, kadar človek zaničuje njegovo ljubezen. Predvsem pa nam kaže, da je človek povabljen k večni sreči in da je »Gospod cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45).
8. Ali nas sodi Bog ali se sodimo sami?
   • Zadnja sodba pripada Bogu. Bog vsakomur daje dovolj milosti za zveličanje, če jo res hoče sprejeti. Božje usmiljenje je vedno večje od naših zaslug. Njegova ljubezen nas išče tudi takrat, kadar se obračamo proč od njega. Toda če omalovažujemo ali preziramo njegovo ljubezen, nas more tudi soditi in obsoditi.
   • Kaj se nam zdi najbolj strašno: da nas sodi Bog, da nas sodijo drugi, da nas sodi naša vest? Tam, kjer je včasih vest brezprizivna, nas prehitevata božja milost in usmiljenje. Tam, kjer ledeno mrzla jasnovidnost človeka preda skušnjavi obupa, naredi Bog iz nas bitja, ki jih dviga upanje.
   • »Pred njim bomo pomirili svoje srce. Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse« (1 Jn 3, 19-20).

KKC - SODIT ŽIVE IN MRTVE (tč. 4 – 11)

678         Kakor preroki (prim. Dan 7,10; Jl 3-4; Mal 3,19) in Janez Krstnik (prim. Mt  3,7-12) je tudi Jezus v svojem oznanjevanju napovedal sodbo na poslednji dan. Tedaj bo osvetljeno ravnanje vsakogar (prim. Mr 12,38-40) in skrivnosti srca (prim. Lk 12,1-3; Jn 3,20-21; Rim 2,16; 1 Kor 4,5). Tedaj bo obsojena zadolžena/grešna nevera, ki je zaničevala milost, katero podarja Bog (prim. Mt 11,20-24; 12,41-42). Ravnanje z bližnjim bo razodelo sprejetje ali odklonitev milosti in božje ljubezni (prim. Mt 5,22; 7,1-5). Jezus bo rekel poslednji dan: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40).

1. Kdaj bo prišel Sin človekov?
   • Čas prihoda Sina človekovega ostaja Očetova skrivnost. Gotovo bo prišel kakor zarja, toda ne vemo za njegovo uro. Celo Jezus pravi, da je ne ve (prim. Mk 13,32). Evangelij nam o njej ne pove ničesar. Natančni trenutek prihoda je Očetova skrivnost, ki ne pripada niti Jezusu niti ljudem.
   • Če bi hoteli določiti, kdaj se bo to zgodilo, bi ne ravnali krščansko. Kristjan pozna samo eno naravnanost, ki ustreza pričakovanju Gospodovega prihoda, da je namreč vedno pripravljen. Resnično je čas vedno kratek, kadar gre za to, da delamo dobra dela. Delati dobro brez nehanja: to je res nujno in ne prenese odlašanja, čeprav Gospod kasni.
   • Cerkev je povabljena, da naj bo budna in tako čuječa kakršno je srce zaročenke, ki čaka na prihod zaročenca v Visoki pesmi:
     • »Spala sem, ali moje srce je bedelo. Glas mojega ljubega, ki trka!« (Vp 5,2).

673         Po vnebohodu je Kristusov prihod v slavi povsem blizu (prim. Raz 22,20), čeprav nam ni »dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti« (Apd 1,7; prim. Mr 13,32). Ta eshatološki (poslednjim časom pripadajoči) prihod se lahko zgodi vsak hip (prim. Mt 24,44; 1 Tes 5,2), čeprav »je zadrževan«, kar velja tudi za zadnjo preizkušnjo, ki bo prišla pred njim (2 Tes 2,3-12).

674            Prihod poveličanega Mesija je odložen v vsakem trenutku zgodovine (prim. Rim 11,31), da bi tega Mesija priznal »ves Izrael« (Rim 11,26; Mt 23,39), čigar del se je zakrknil« (Rim 11,25) v »neveri« (Rim 11,20) glede Jezusa. Sv. Peter pove to jeruzalemskim Judom po binkoštih: »Skesajte se in se spreobrnite, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam pošlje Maziljenca Jezusa, ki vam je namenjen. Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse prenovljeno, o čemer je Bog govoril po ustih svojih svetih prerokov« (Apd 3,19-21). In sv. Pavel za njim: »Če je njihovo zavrženje postalo sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne prehod od smrti k življenju?« (Rim 11,15). Vstop »polnoštevilnih Judov« (Rim 11,12) v mesijansko odrešenje po »polnoštevilnosti poganov« (Rim 11,25; prim. Lk 21,24) bo dalo božjemu ljudstvu, da bo »prišlo do polne  doraslosti v Kristusu« (Ef 4,13), v kateri »bo Bog vse v vseh« (1 Kor 15,28).

Poslednja preizkušnja Cerkve

675         Pred Kristusovim prihodom mora Cerkev prestati poslednjo preizkušnjo, ki bo omajala vero številnih vernikov (prim. Lk 18,8; Mt 24,12). Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji (prim. Lk 21,12; Jn 15,19-20), bo razkrilo »skrivnost hudobije« v obliki religiozne prevare, ki  prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice. Najhujša religiozna prevara je antikristova prevara, to je prevara lažnega mesijanst­va, kjer človek poveličuje samega sebe namesto Boga in njegovega Mesija, ki je prišel v telesu (prim. 2 Tes 2,4-12; 1 Tes 5,2-3; 2 Jn 7; 1 Jn 2,18.22).

676         Ta antikristovska prevara se še zarisuje v svetu vsakokrat, ko si ljudje domišljajo, da bodo v zgodovini uresničili mesijansko upanje, ki se more izpolniti samo onstran nje prek eshatološke sodbe: tudi v njeni omiljeni obliki je Cerkev zavrnila ta pod imenom milenarizem nastopajoči ponaredek prihodnjega kraljestva (prim. DS 3839), predvsem v politični obliki sekulariziranega mesijanstva, »notranje sprevrženega« (prim. Pij XI. okr. »Divini Redemptoris«, ki obsoja »lažni misticizem« te »ponaredbe odrešenja ponižanih«; CS 20-21).

1. Ali smo pripravljeni?
   • Prilika o desetih družicah nam govori, da je Gospod kasnil s prihodom. Vse so šle s svetilkami naproti ženinu in vse so podremale in zaspale. Nenadoma je klic naznanil njegov prihod. Pet izmed njih je bilo nespametnih in niso imele olja v svetilkah. Pet pa je bilo pametnih. Njihove svetilke so imele olje, znamenje upanja in čuječnosti.
   • Medtem ko so šle nespametne iskat olje, je prišel ženin. »Tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla« (Mt 25,10).
2. Ne zanemarjajmo vere, upanja in ljubezni!
   • To opozorilo ne velja le vsakemu posamezniku, temveč tudi krščanski skupnosti. Zato je Jezus rekel učencem: »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13).
   • Imeti svojo svetilko prižgano, pomeni tudi slišati Gospodovo svarilo Cerkvi in vsakemu kristjanu: Zoper tebe imam to, da si opustil svojo prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4). Pomeni tudi slišati njegov klic:
   • »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).