Vzklik vere

Vsi, ki so se vmešali v Jezusovo smrt, so se slabo izkazali. Dogodki, ki soji sledili, so zmedli Kaifa, Pilata, Juda, Petra in druge.

Apostoli so bili v času, ko je bil Jezus križan, plašni in strahopetni. Nasprotno pa so bili brez strahu, ko so pričevali za Gospodovo vstajenje. Peter je na binkoštni dan zaklical: »Tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Maziljenca« (Apd 2,36).

Jezus je vstal! Kaj to pomeni?

Kristusovo vstajenje je resničen, realen dogodek, ki ima dve razsežnosti. Z ene strani je vstajenje zgodovinski dogodek. V zgodovini človeštva zapušča vidno sled: prazen grob, prikazovanja, vera, ki jo razglašajo apostoli, ne da bi se količkaj bali smrti, in rojstvo Cerkve. Na drugi strani je vstajenje prav dejanje, s katerim je Bog Jezusa iz Nazareta privzel v svojo »slavo«, dejanje, ki je za nas nedosegljivo. Bog je Jezusa obudil od mrtvih. To izražamo, ko izpovedujemo vero, da »Jezus sedi na Očetovi desnici« in da ga je »Bog postavil za Gospoda«.

Ta skrivnost velike noči, pashe, ko Jezus izvrši »prehod« (pasha = prehod) s tega sveta k Očetu, ima svoj začetek v uri Jezusove smrti: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina« (Jn 17,1).

Zakaj ga je Bog obudil?

Bog se ljudem ne razodeva kakor čudodelnik, da bi jih zaslepil. Vse dela z modrostjo in ljubeznijo. Jezus je umrl, ker nas je ljubil. Zato ga je Bog obudil, ga povišal in mu dal veličastvo, ki gre njegovemu Sinu. "Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas" (1 Kor 6,14).

Dejanje, s katerim je Bog obudil svojega Sin od mrtvih, se izmika našemu preverjanju. Noben evangelij nam ne opisuje Jezusa v trenutku vstajenja.

Kaj pa pomeni to: vstati od mrtvih?

Pavel nam je v svojih pismih zapustil najstarejše priče tega sporočila. Včasih že citira izpovedne obrazce, ki so bili verjetno izoblikovani kmalu po Jezusovem vstajenju. V principu so sestavljeni ob dveh besedah: križan oz. umrl in obujen oz. vstal (1 Tes 4,14; 1 Kor 15,3-5). Potek vstajenja samega ni opisan. Dejstvo je: Jezus ni več med mrtvimi. Toda on se ni enostavno vrnil v življenje tega sveta. Njegovo telo ni več podvrženo zakonu nastajanja in minevanja (1 Kor 15,42). Smrt nad njim nima več oblasti (Rim 6,9). Če Pavel v skladu z izročilom priznava, daje bil Kristus obujen od mrtvih tretji dan (1 Kor 15,4), se v tem skriva več kot zgolj navedba časa.

Beseda tretji dan naj bi spomnila na to, da se po pričevanju Stare zaveze tretji dan razodene Božje veličastvo in človek doživi rešitev iz svoje stiske (glej 2 Mz 19,14-19; 5 Oz 6,2). Potemtakem je Jezusovo vstajenje tudi ura, v kateri se je Bog pokazal človeku. Odslej je Bog za Pavla tisti, ki je Jezusa obudil od mrtvih (1 Tes 1,10). V Jezusovem vstajenju se je torej dokončno pokazalo, kdo je Bog za nas.

Na čem sloni vera apostolov v vstajenje?

Vsi štirje evangeliji govorijo o odkritju praznega groba. Marija Magdalena vzklikne: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili« (Jn 20,2). Prazen grob je zelo zgovorno znamenje, ki kaže na skrivnost. To posredno znamenje dobi ves svoj pomen v luči sporočila angelov: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 24,5-6).

Kaj pomenijo prikazovanja?

Prikazovanja čutno dojemljivo izpričujejo navzočnost Vstalega. Jezus ni več preprosto tisti, ki ga prvi učenci vidijo, ker pride na to in to mesto, ali tisti, ki ga ni videti več, ker je že odšel drugam. Vstali je tisti, ki se da videti: »prikaže« se in spet izgine v Jeruzalemu ali v Galileji, v dvorani zadnje večerje ali na poti v Emavs, ker je vedno z nami, tudi kadar ga ne vidimo.

Navzočnost Vstalega se izmika našim telesnim očem. Zato se je Jezus vidno razkril prvim pričevalcem. Pripovedi o prikazovanjih poročajo o vsebinsko pomenljivih dogodkih, ki jih mi posredujemo naprej s katehezo. Spadajo v dva reda: prikazovanja nekaterim (ženam, Mariji Magdaleni, učencema na poti v Emavs) in prikazovanja apostolom od velikonočnega večera do vnebohoda, in sicer tako v Jeruzalemu kakor tudi v Galileji.

Prikazovanja so izkušnje prve Cerkve

Te zadnje pripovedi vsebujejo sporočilo o tem, kako pošlje Jezus apostole ,v misijone': »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas« (Jn 20,21).

Pavel in Luka nam poročata, kako seje Gospod prikazal enkrat samo Petru (1 Kor 15,5; Lk 24,34). V tem pričevanju Petrova vera v vstajenje prehiteva vero enajsterih. Vera v vstalega Kristusa je temelj Cerkve. V drugih pripovedih enajsteri skupaj s Petrom najprej ne verjamejo, da je vstal, nato pa spoznajo Vstalega, ki jih pošilja, naj oznanjajo evangelij vsemu stvarstvu.

Te pripovedi o prikazovanjih povedo, kako se Cerkev rojeva iz Duha, ki je izvir vere v vstalega Kristusa in kako se Cerkev opira na skupno vero apostolov.

Ali je Jezusovo vstajenje sad domišljije apostolov?

Ali si Jezusovega vstajenja ni »izmislila« vera apostolov? Evangeliji nam vstajenje prikazujejo kot dogodek, ki je presenetil apostole in se jim je vsilil kljub njihovi nevernosti. Ko so jim žene prinesle novico o vstajenju, so se jim te besede zdele kakor blodnje in niso verjeli (prim. Lk 24,11). Ko se jim je prikazal Jezus sam, mu niso mogli verjeti. »Vznemirili so se in obšel jih je strah« (Lk 24,37). Tomaž ni verjel ničesar od tistega, kar so mu pripovedovali, vse do trenutka, ko se je tudi njemu prikazal Kristus. Pavel je srečal Vstalega na poti v Damask. Ta izkušnja se mu je nepremagljivo vtisnila kljub zagrizenosti, s katero je preganjal tiste, ki so verovali v Jezusa.

Kaj pomeni: Jezus je šel pred pekel?

S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus odrešuje vse človeštvo. Vzhodni kristjani na ikonah pogosto prikazujejo, kako je Jezus po smrti in vstajenju prišel v predpekel. Predpekel pomeni bivališče umrlih. Kristus je stopil vanj, obtežen z grehi ljudi. Njegove rane so sled teh grehov. Šel je, iskal umrle vseh časov, tiste, ki so čakali v temi in smrtni senci (prim. Lk 1,68-79)

»Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje. Vzdignil nam je rog rešitve v hiši svojega služabnika Davida, kakor je povedal po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov, rešitev pred našimi nasprotniki in iz rok vseh, ki nas sovražijo, da izkaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze, prisege, s katero je prisegel našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov in nam dal, da mu bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse svoje dni. In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.«

Šel je iskat Adama, Evo, očake, kralje, pogane... V središču teh ikon je Kristus, žareč v svetlobi kot Gospodar življenja. Vse roke se stegujejo k njemu. Njegova roka jih rešuje smrti. Zlomljene duri podzemlja in zlomljena ključavnica so priča moči in silovitosti Duha zoper vrata in zapahe, ki so nas zapečatili za jetnike smrti.

Šel pred pekel... Šel v nebesa...

Ko izpovedujemo, da je Jezus šel pred pekel, zatrjujemo, da je resnično umrl. Njegov vnebohod, »kjer sedi na desnici Očetovi«, pa pomeni, da je »Gospod«: potem ko je premagal smrt, kraljuje z Očetom.

»In njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Tako izpovedujemo v nadaljevanju veroizpovedi. Ta izraz pomeni, da Kristus ne kraljuje samo nad prostorom, temveč tudi nad vsemi časi. Za naše vsakdanje življenje to pomeni, da vse stvari, tudi naša preteklost in naši načrti dobe svoj smisel v vstalem Kristusu. Tako je naše vsakdanje življenje popolnoma pod Gospodovim varstvom.

Ali Kristusovo vstajenje spreminja zgodovino in življenje ljudi?

Kristus je vstal v določenem trenutku zgodovine, toda na neki način »bo vstal« še v zgodovini množice ljudi. To pa bo »vstajenje«, ki predpostavlja sodelovanje vseh.

Bog se ni sprijaznil s človekovo smrtjo in tudi noče, da bi se človek sprijaznil z njo. Nasprotno, človeka vabi k sodelovanju k deležnosti pri tej veliki osvoboditvi od smrtonosne sebičnosti.

Človek bi se vdal v usodo smrti, če ne bi hrepenel po ničemer drugem, razen po zemeljskih resničnostih. Kajti zemlja, prepuščena sama sebi, nima kvasa nesmrtnosti.

V moči Jezusove smrti in vstajenja smo ljudje vabljeni, da pogumno in odgovorno sodelujemo povsod, kjer deluje Bog živih.

Povsod, kjer so ljudje iz ljubezni solidarni z vsemi, ki so v stiski, tam lahko rečemo, da tudi danes Kristus tako rekoč vstaja. Povsod, kjer vera vodi ljudi k dejanskemu zavzemanju za pravičnost in navdihuje resnično voljo po miru, tam se smrt razkraja in vstaja Kristusovo življenje. Vsakemu umirajočemu človeku, ki je živel po veri in se je v upanju žrtvoval, Kristusovo vstajenje prinaša upanje v novo življenje.