Ali je križanje bilo edino sredstvo, s katerim nas je Jezus lahko odrešil?

Vse Jezusovo življenje je bilo studenec odrešenja, kajti vse, kar je rekel in storil, je bilo Bogu všeč. V veroizpovedi povzemamo njegovo zemeljsko bivanje v trpljenje in križanje. Cerkev nas s tem uči, da Jezusova smrt preprosto ni posledica njegovega preroškega delovanja. Gospodova smrt in vstajenje sta temelj našega odrešenja. V skrajnem ponižanju Jezus izpričuje svojo neizmerno ljubezen do ljudi in svojo brezpogojno pokorščino do Očeta, ki ga je poslal. »Zato ga je Bog povzdignil nad vse..., da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno...« (Flp 2,9-10).

Pogosto gledamo na Jezusovo smrt kot na dramo samo v sebi. Tedaj si Boga zamišljamo kot tistega, ki je poslal svojega Sina v smrt. Pozornost usmerjamo bolj v strahotno križanje kakor pa v ljubezen, ki jo je Jezus živel. Toda ne odrešuje nas Jezusova smrt, temveč njegova brezpogojna ljubezen, ki se razodeva v smrti.

Med svoje je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11). To pretresljivo dogajanje odkriva žalostno razsežnost vse človeške zgodovine. Ljudje so zavrgli božjo ljubezen.

Zakaj Oče ni preprečil smrti svojega Sina?

Bog ni hotel preprečiti, da bi njegovega Sina, ki je bil resnično človek kakor drugi ljudje, zadela naša usoda, ki so ji podvrženi njegovi bratje v svetu, brezbrižnem za ljubezen.

Vsa Očetova ljubezen je navzoča v njegovem ljubljenem Sinu, ki trpi. V Jezusu se nam Bog razodeva kot tisti, ki nikoli ne zapusti človeka in gre z nami do konca našega trpljenja in naše bridkosti.

Koliko ljudi še boj trpi?

Za tisoče mož in žena po svetu sta trpljenje in smrt strašna vsakdanja resničnost. Veliko jih umira za pravične cilje in za človekove pravice. Zakaj torej pripisujemo tako velik pomen Jezusovi smrti? Mi ni njegova smrt samo smrt ponižanega in žrtvovanega pravičnika? če Jezus ne bi bil Bog, bi bila njegova smrt ena izmed mnogih.

Kdor ljubi, še bolj trpi zaradi svoje ljubezni. In nihče nas ne ljubi tako, kakor nas ljubi Bog.

Kdo nam odkriva skriti pomen križa?

Če odmislimo to, da se nam na križu razodeva Bog, smo v nevarnosti, da spremenimo krščanstvo v požrtvovalni humanizem. Neki človek je hotel zgraditi boljši svet in je za to umrl. Tedaj ne bi govorili o odrešenju, temveč o neuspehu.

Samo Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina, je apostole prepričal o pomenu Jezusove smrti na križu. Na binkošti so prejeli to razodetje.

V čem je edinstvenost Jezusove smrti?

Evangeliji nam opisujejo Jezusovo smrt kot razodetje Boga in njegovega Sina.

V luči svetega pisma je Matej zapisal, da so v trenutku Jezusove smrti vstali mnogi, ki so umrli (prim. Mt 27,52-53). To poročilo ima za vero svoj pomen. Kaže nam, da tisti, ki umira na križu, ni navaden človek. On je Gospod živih in mrtvih. V njem se razodeva Bog. Po njem je smrt premagana in življenje slavi zmago. Sveti Janez je dobesedno zapisal, da je Jezus na križu v trenutku smrti izročil Duha (prim. Jn 19,30). S tem morda namiguje, da Jezus le v moči svoje smrti svetu daje Duha (prim. Jn 7,39; 16,5-7; 20,22). Stavek je zelo močan. Ko je Jezus izdihnil, nam je priobčil božjega Duha. Kristusova smrt je edinstvena, ker je edinstven tudi Sin božji.

Zakaj je Kristusov križ vir odrešenja?

Vse, kar je Jezus rekel in storil, je zapečateno na tem križu. Jezusove smrti ne moremo pravilno razumeti, če jo odtrgamo od njegovega življenja: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10), isto življenje, ki ga ima Bog. To ni življenje, ki se konča s smrtjo, temveč življenje, ki traja onstran smrti. Jezus se ni izmaknil smrti, temveč se je spopadel z njo, da bi jo premagal. On je Življenje. V priliki o dobrem pastirju je Jezus rekel, da ga Oče zato ljubi, ker je pripravljen dati svoje življenje:

»Nihče mi ga ne more vzeti,
ampak ga dam sam od sebe.
Oblast imam, da ga dam,
in oblast imam, da ga spet prejmem« (Jn 10,18).

Mnogo je že bilo pastirjev, ki so po zgledu svojega Učitelja dali življenje za svoje ovce. Toda kdo izmed njih je imel oblast, da bi ga spet prejel? Kdo je gospodar življenja? Ko se je evangelist Janez zatopil v skrivnost Jezusove smrti na križu, je videl, da sta iz Kristusove odprte rane na srčni strani privreli voda in kri. Voda je vir življenja in oznanja ter pomeni krst. Kri je življenje: oznanja in pomeni evharistijo.

Kaj pomeni: Jezus nas je s svojo smrtjo odrešil?

Bogastvo božje skrivnosti, ki se je razodelo v Jezusu Kristusu, je tolikšno, da prvi kristjani niso imeli dovolj besed, da bi ga mogli izraziti. Z apostoli vred so »jecljali«. Sveto pismo nove zaveze govori o Kristusovi »odkupnini« in »odrešenju«, o »daritvi« in »žrtvi« Bogu Očetu. To so zelo zgovorne besede za tistega, ki razume, kaj pomeni rešiti sužnja ali z denarjem odkupiti njegovo svobodo. Kristus je »plačal« s svojo osebnostjo: on nas je odrešil z ljubeznijo. Take ljubezni ne ustavi prav nobena stvar, niti prezir niti smrt.

»Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega:
morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika.
Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem,
da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7-8).

Ali je Jezusova smrt daritev?

Pred obhajilom, ko prejemamo telo in kri umrlega in vstalega Kristusa, kristjani molimo: Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta. Jezusovo križanje je za prve kristjane pomenilo dovršitev daritve velikonočnega jagnjeta (prim. Jn 19,36). Učenci so boleče doživljali strahoviti trenutek Jezusove smrti zunaj mesta Jeruzalema, medtem ko so Judje v preddverju templja klali jagnjeta za praznovanje velike noči. Za nas kristjane je Kristus velikonočno jagnje.

Z Jezusovim trpljenjem se je tudi spolnila Izaijeva prerokba: »Mučili so ga, a uklonil se je in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol« (Iz 53,7). Ta spev govori, da »Gospodov služabnik« daje življenje v zadostitev za grehe svojega ljudstva in za to, da zbere v eno neverne in razkropljene ovce.

Prve krščanske skupnosti, ki so jih preganjali (prim. Apd 45), so prepevale speve Jagnjetu, ki je bilo ranjeno, a je zmagalo, ki je bilo žrtvovano, a živi (prim. Raz 4-5). Cerkev ponavlja te speve vsak teden pri večerni molitvi.

Ali imate doma križ? Poglejte Križanega in verujte!

Križ je ljudem pogosto postal tako nekaj vsakdanjega, da ga utegnemo imeti le za okras, ki nas ne vznemirja. V resnici pa nam odkriva globino greha v človeku, sposobnem, da na ljubezen odgovarja s sovraštvom. S križa nas gleda Bog in iz njegovega prebodenega srca vre usmiljenje.

Križ nam govori, da bo vsak učenec, ki bo hotel iti za Kristusom, nujno naletel na brezbrižnost, zaničevanje in križ, pa tudi na zmago skupaj s Kristusom. Križ ni šola ravnodušnosti in obupa; trpljenje samo po sebi ni nekaj svetega. Treba se je proti njemu bojevati ali pa ga prenašati z ljubeznijo. Po njem naj se namreč razodeva ljubezen.

Križ ni zadnja beseda. Toda brez njega ni zmage nad smrtjo. To velja za vsakega človeka, ki se izmika boju v samem sebi ali v svetu okrog sebe.

Križ je znamenje kristjana, ki sam sebe pogosto pokriža. Vsako delo začenjamo z znamenjem križa. Pokrižamo se, da se s telesom in dušo izročimo božji ljubezni ter se damo prepojiti z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Starši učijo otroke delati znamenje križa in jih radi križajo na čelu. Tudi od naših rajnih se poslavljamo s križem; pokropimo jih z blagoslovljeno vodo, rekoč: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V roke jim damo križ in s tem želimo reči: z Bogom! Na grobu imamo spet križ. Kristjan s križem izpričuje, da se v najvišjem pomenu zavzeto prišteva k nikoli končanemu, smiselno duhovnemu, vedno se prenavljajočemu življenju, ki ga Bog obnavlja vedno znova, po nenehni volji samodarovanja. Eno najstarejših znamenj, ki ga je človek že pred Kristusom v različnih kulturah vtisnil v svoja bivališča, je postalo simbol vseh simbolov.