5. Jezus se je utelesil po Svetem Duhu, postal je človek in se rodil iz Device Marije

Molitev (Lk 1, 26-38)

Jezus je božji dar, dar brez primere. Spočet od Svetega Duha se je rodil iz Device Marije. To je jedro veselega oznanila, na prvih straneh Matejevega in Lukovega evangelija. Cerkev izpoveduje Marijino devištvo zaradi dejstva, da je bil Jezus spočet, ko Marija ni živela z možem (prim. Lk 1,34).

Tu je vsebovano več kakor znamenje za to, da »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Deviško spočetje pove predvsem to, kdo je ta otrok obljube. Uvaja nas v srce skrivnosti Kristusove osebe.

V Jezusu si je Bog privzel naše meso. V hebrejščini beseda "meso" pomeni celotno osebo, gledano v njeni krhkosti. Jezus se je oblikoval v telesu svoje matere in se rodil kakor otrok. Marija in Jožef sta ljubila dete, ki je jokalo. V njem si je Bog privzel oči otroka in seje s svojimi malimi nogami moral naučiti hoditi, kakor hodijo ljudje. Od Marije se je naučil govoriti, od Jožefa se je izučil njegove obrti. »Kristus je šel skozi vse človekove starostne dobe in tako vsem ljudem vrača občestvo z Bogom« (sveti Irenej). Poznal je lakoto, skušnjavo, trpljenje, zapuščenost. V vsem je bil podoben nam, razen v grehu.

Evangelij nam prikazuje Marijo kot mater Božjega Sina. Vse Jezusovo otroštvo se je odvijalo v senci njegove matere. Ko se Bog obrača nanjo, čaka na njen "da", ki je "da" celotnega človeštva. A če Marija more reči "da", more to reči samo na temelju božje milosti. Ta odgovor ima svoj izvir v Kristusovem "da" svojemu Očetu. Zato vsa Cerkev sprejema v svoji molitvi Marijin odgovor Bogu za svoj odgovor: "Zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38).

Marijina brezpogojna razpoložljivost je bila mogoča samo zaradi vnaprejšnje Božje ljubezni. Njeno srce je bilo prosto izvirnega greha, brez sleherne zapletenosti v greh, brez sleherne najmanjše zagledanosti vase. V tem je Marijo že vnaprej odrešil tisti, ki je zanjo umrl, ona pa mu je dala življenje. Od vekomaj je Bog izvolil Marijo, da bi bila mati njegovega Sina; zaradi tega je "milosti polna": božja ljubezen jo je prešinjala že takoj, ko je bila spočeta in jo je obvarovala slehernega greha. To je skrivnost, ki jo veselo obhajamo 8. decembra, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije.

Kadar govorimo o Marijini neomadeževanosti, - o njenem brezmadežnem spočetju - se to ne tiče, kakor mnogi mislijo, dejanja Marijinih staršev, ko sta jo spočela. Tudi se to ne tiče Jezusovega deviškega spočetja v Marijinem telesu. Gre marveč za to, da je bila Marija prosta izvirnega greha že takoj v prvem trenutku svojega bivanja, gre za neomadeževanost njene naravnanosti k Bogu, ki ni bila v ničemer načeta. Ta milost je Očetov dar Mariji.

Marija vse dolguje milosti, ničesar nima sama od sebe. Zato cerkev v Marijini hvalnici "Magnifikat" opeva čudovite reči, ki jih je Gospod storil zanjo. Cerkev prepoznava svojo poklicanost v Mariji, ki je prva verovala v Jezusa in ga sprejela od Boga. Cerkev v Mariji prepoznava "novo Evo", ki je kot prva vernica vzela od sadu z "drevesa" odrešenja.

Da je Marija mati Jezusa iz Nazareta, to je mogoče razumeti. Da pa je ta in ta žena "božja mati", to nas presega. Po umevanju prvih kristjanov Jezus ni človek, ki bi postal Božji Sin, temveč je Božji Sin, ki je postal človek. Tako je Kristus v polnosti Bog in v polnosti človek, brez pomešanosti in brez ločenosti. Marija je njegova mati: mati Boga in mati človeka Jezusa. To skrivnost praznujemo osem dni po božiču, na prvi dan leta, ko obhajamo slovesni praznik svete božje matere Marije.

Marija ni "nad" Cerkvijo. Marija je v Cerkvi kot prva odrešenka. Krščanska skupnost zre v Mariji svojo lastno skrivnost, skrivnost Cerkve.

Marija in Cerkev sta si podobni. Kakor sta v Mariji devištvo in materinstvo neločljivo zedinjeni, tako je to tudi v Cerkvi. Marija na temelju svoje vere in po delovanju Svetega Duha spočne Sina Boga Očeta. Cerkev pa s čistostjo svojega oznanjevanja in s krstom rojeva za božje življenje posinovljene otroke Boga Očeta.

Marija je naša mati, ker jo je Kristus, ko je visel na križu, dal za mater apostolu Janezu in po njem vsem učencem: "Žena, glej tvoj sin!" - "Glej, tvoja mati!" an 19,26-27).

Pobožnost do Marije je treba oprostiti takih izrazov, ki so iz Marije naredili ženo "med nebom in zemljo" ali pa s trpno ubogljivostjo in skromnostjo prežeto dekle, vzorec odtujujoče in odbijajoče vernosti. V nasprotju s tem pa Marija odseva upe in pričakovanja mož in žena našega časa.

Njeno devištvo ni zanikanje vrednote poročenosti in njen "da" je pogumna odločitev.

Žena, napolnjena s Svetim Duhom, in Devica, se ne boji razglašati, da Bog povišuje ponižne in stiskane ter prevrača naklepe mogočnih. Med ubogimi ima Marija prvo mesto. Bila je močna žena, ki je poznala uboštvo, trpljenje, begunstvo in tujčevanje. Kristjani, ki hočejo z evangeljskim duhom prevzeti nase odgovornost za osvobojevanje človeka v njegovi notranjosti in v družbi (navznoter in navzven), se obračajo na Marijo.

V svojem materinstvu se Marija ne sklanja le k svojemu Sinu. Njena ljubezen dobiva ob vznožju križa vesoljno razsežnost.

Povsod po svetu se vsak dan dviga angelski pozdrav: "Zdrava, Marija, milosti polna." Molitev angelovega češčenja in rožnega venca, petje in zvonjenje, romanja in milijoni prižganih sveč pričajo o enodušnem Marijinem češčenju med narodi. Ikone izražajo njeno bistvo: Marija nam kaže na Kristusa, kaže nam pot, ki je Kristus

Rožni venec je pomembna oblika skupne in zasebne molitve. Hkrati je premišljevalna in ustna molitev. Tesno nas povezuje z življenjem, trpljenjem in poveličanjem Jezusa Kristusa. Kaže pa nam tudi, kakšno mesto ima božja Mati Marija v odrešenjskem božjem načrtu. Molitev je primerna za vsak čas. Posebno skrbno pa naj bi molili rožni venec v oktobru, skupaj v cerkvi in doma v družini.