Sodobno vprašanje na več ravneh: Kdo je Jezus Kristus?

Kristjani vseh smeri kažejo danes novo zanimanje za Jezusa Kristusa. Na podlagi svojih osebnih izkušenj in tako različnih obveznosti se sprašujejo: »Kdo je torej on? Kakšna je njegova vloga v zgodovini?« To zanimanje pa ni omejeno le na krščanski svet. Tudi Judje in muslimani, neverujoči (ateisti) in glede vere v Boga neodločeni (agnostiki) obračajo z radovednostjo ali z zanimanjem svoje poglede v Jezusov lik.

Tako smo vajeni slišati izraz »Jezus Kristus«, da se morda sploh ne zavedamo, kako vsak od naslovov: Kristus, Božji Sin, Gospod, označuje Jezusa na zaporednih ravneh umevanja in vere. Kako so učenci in prvi kristjani prehodih to dolgo potovanje vere?

Jezus je vsakdanje ime

Jezus je v Izraelu pogostno ime, ki pomeni »Bog rešuje«. Jezus iz Nazareta se je rodil v skromni judovski družini. Živel je v mali galilejski vasi, o kateri so se vpraševali, ali bi moglo iz nje priti kaj dobrega.

»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« (Lk 7,49)

Pred tem človekom in njegovim izrednim pričevanjem so se njegovi sodobniki odločali ali zanj ali proti njemu. Mnogi so ga občudovali, nekateri so šli za njim. V njem so prepoznali tistega, ki ni le oznanjal božje kraljestvo in ozdravljal bolnike, temveč je tudi odpuščal grehe. A le Bog more odpuščati grehe. Kdo je torej ta človek? Učenci so priče Jezusovega ravnanja v odnosu do postave in do templja in odkrivajo njegovo posebno razmerje do Boga, katerega kliče Jezus z družinsko ljubkovalnim imenom »Aba«, kar pomeni oče, pravzaprav, če povemo natančneje, »očka« (prim. Mr 14,36). Jezus imenuje sebe Sin človekov.

Jezus ne samo oznanja prihod kraljestva, temveč daje tudi razumeti, da je božje kraljestvo že tu. Čeprav ne pravi izrecno, da je on sam Bog, vendar pa dajeta njegovo pričevanje in ravnanje čutiti »skrivnost« njegove osebe. Učenci so tako postavljeni pred vedno globlje vprašanje o njegovi osebi (o njegovi identiteti): »Kdo neki je ta« (Mr 4,41).

Učenci so se tedaj, ko je bil njihov Učitelj obsojen na smrt, razbežali. Zdaj pa na podlagi Jezusove smrti in vstajenja ter na temelju prikazovanj vstalega Gospoda odkrivajo, da živi: Bog ga je obudil od mrtvih. V njem življenje obhaja zmagoslavje nad smrtjo. V luči teh izkušenj in na osnovi starozaveznih obljub se začno spominjati vsega, kar jim je Jezus priobčil vse od začetka svojega javnega delovanja naprej. Predvsem pa po podaritvi Svetega Duha na binkoštni praznik dojamejo, do kakšne mere se je Bog razodel v Jezusu z vso svojo odrešenjsko močjo. »V Jezusovem« imenu so oznanjali in delali čudeže; krščevali so in odpuščali grehe.

Iz Marije je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus (prim. Mt 1,16)

"Kristus" je grško ime in pomeni Maziljenec. Ta beseda ustreza hebrejskemu izrazu "Mesija". Ko so učenci Jezusu dali ta naslov, so v njem prepoznali tistega, ki je bil napovedan v svetem pismu: Jezus je božji Maziljenec. Ne ljudje, marveč Oče ga je posvetil za odrešenika, ko je nanj izlil svojega Duha.

Jezus je Kristus! Ne pričakujemo drugega, ne priznavamo drugega, čeprav poje neka pesem: »Mesija, Mesija! Vsak človek je mesija in pet milijard nas je!« Samo eden nas more odrešiti, Jezus Kristus: to je naša vera.

Ali je Kristjan drugi Kristus?

Po krstu in birmi je vsak kristjan prejel maziljenje in je deležen življenja Kristusa samega. Zato se že od prvih časov Cerkve krščeni ljudje imenujejo kristjani. Maziljeni so z »oljem veselja«, da bi prinašali veselo oznanilo ubogim. Bog je tisti, ki jih posvečuje in pošilja.

Ko se pri obhajilu hranimo s Kristusovim telesom in z njegovo krvjo, postanemo z njim eno telo. Odraslim novokrščencem veljajo besede ob krstu: Ker prejemamo Kristusovo telo in se v naših udih pretaka njegova kri, imamo zavezujočo nalogo, da bi »v sebi vedno bolj upodabljali Kristusa« (Rimski misal 673) in bi bili »kristonosci«.

Le eden je Gospod (prim. 1 Kor 8,6)

Gospod je tisti, ki razpolaga z vsem. Izraelci tako imenujejo svojega Boga, kajti Jahve je ustvaril človeka in svet. On je Gospod vesolja in vseh narodov. Spričo vseh političnih moči in spričo vseh malikov je Jahve edini Gospod.

Prvi kristjani dajejo od mrtvih vstalemu Jezusu naziv »Gospod«. V njem priznavajo najvišje božje gospostvo samo. Jezus je studenec življenja. Ko je sprejel nase našo smrt, nam je podaril svoje božje življenje. Podvrgel si je vse svoje »sovražnike«: zlo, trpljenje in smrt.

Razglašamo torej, da je Jezus »edini Gospod«, edini, ki ima pravico do naše pokorščine v veri, kajti postal je služabnik vseh. »Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom, … da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod« (Flp 2,9-11).

Edini Božji Sin

Ko razglašamo, da je Jezus Gospod, priznavamo njegovo božanstvo. Bog sam se je razodel v Kristusovi človeški naravi. Jezus Kristus stopa pred nas kot »Sin«, kajti Bog je njegov Oče na čisto poseben način in mu priobčuje vse, kar je njegovega. Ko je Jezus razodel svojega Očeta, je s tem razodel, da je on sam pravi Sin božji (prim. Jn 5,19-30), razodel je svojo »identiteto« Sina. Bog ima le enega Sina, kar pomeni, da je položil vanj vso svojo ljubezen. Jezus ima božjo naravo, Očeta in Svetega Duha samega, saj je »Bog od Boga…, pravi Bog od pravega Boga: rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom« (nicejsko-carigrajska vera). Po krstu smo tudi mi že zdaj »posvojeni« sinovi, z drugimi besedami, posinovljeni božji otroci, saj smo deležni njegove božje narave.

Jezus je »luč od luči« (nicejsko-carigrajska vera)

Luč je znamenje (simbol) sreče, veselja in življenja. Luč prihaja od Boga. Jezus je "luč od luči". Bog ne ogroža človeka in tudi ne duši njegove rasti. Nasprotno, Bog daje življenje. Jezus je resnična luč: bojuje se zoper temo. Vsak krščenec je pozvan, naj zavrže dela teme, da bo živel v luči, resnici in pravičnosti.

PAVEL

Jezus, ki je Kristus

Zelo verjetno je, da Pavel zemeljskega Jezusa ni osebno poznal. To bi mogel biti eden od vzrokov, zakaj se v svojih pismih ne sklicuje na Jezusove besede in dejanja. Nasprotno, v središču njegovega odnosa do Jezusa je njegovo srečanje z vstalim Gospodom (1 Kor 15,8).

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni (1 Kor 15, 1-8).

Ta okoliščina je odločilna tudi za njegovo poimenovanje Jezusa. Kajti za Pavla ni v ospredju to, kar je storil zemeljski Jezus, temveč kdo je Jezus zdaj po smrti in vstajenju za verujoče (2 Kor 5,16).

Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo (2 Kor 5,16-17).

Tako uporablja za Jezusa poleg visokostnega naslova Gospod posebno pogosto grško oznako Christos (lat. Christus). Ta pojem izvira iz hebrejščine in pomeni Mesija, kar v prevodu pomeni toliko kakor Maziljenec.

V Stari zavezi ima pojem Mesija široko paleto pomenov, ki sega od upanja na prihod Božjega kraljestva do pričakovanja preroškega, duhovniškega ali političnega odrešenika. Tudi v Jezusovem času so obstajale povsem različne predstave o mesiju. To je Jezusu narekovalo, daje odklanjal ta večpomenski in dvoumni naslov (Mr 8,29-33).

Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško« (Mr 8,27-33)!

Pavel lahko Jezusa označi za Kristusa zato, ker je ta visokostni naslov na ozadju Jezusove smrti na križu izgubil vsak politični in gosposki priokus (1 Kor 1,17).

Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju. 11 Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. 12 V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« 13 Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? 14 Hvala Bogu, da nisem krstil nobenega izmed vas razen Krispa in Gaja. 15 Tako nihče ne more reči, da ste bili krščeni v moje ime. 16 Pač, krstil sem še Stefanájevo družino. Sicer pa ne vem, da bi krstil še koga drugega. 17 Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli (1 Kor 1, 10-17).

Pomen Jezusa Kristusa

V Prvem pismu Korinčanom Pavel opozarja na to, da je Bog Kristusa za nas ljudi naredil za modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev (1 Kor 1,30).

Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu (1 Kor 1,26-31).

Tukaj je prva pobuda očitno pri Bogu, ki pa hkrati daje Kristusu, da je deležen vsega, kar Bog je. V srečanju s Kristusom se nam potemtakem odpira najbolj notranje Božje bistvo (= modrost), dar, da smo sprejeti od Boga (= pravičnost), občestvo z Bogom (= posvečenje) in osvoboditev od vsega zla (= odrešenje). To posredovanje Božjega bistva pa more Kristus kot Božji Sin opravljati samo, ker je bil pripravljen, da se v svojem življenju in delovanju brezpogojno zaupa Očetovi volji.

Kristusov »kraj« v svetu

Pavel ne doživlja Kristusa kot daljni Ti, temveč kot blizu. V vsem, kar ga določa, zaposluje in kar se mu zgodi, prepoznava v Kristusu Jezusu Božjo navzočnost (Rim 15,17).

Sicer pa sem glede vas tudi sam prepričan, bratje moji, da ste tudi sami od sebe polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim spoznanjem, sposobni, da se tudi medsebojno svarite. Vendar sem vam ponekod napisal nekoliko drzneje, da bi vas spomnil na to, kar že veste; to pa v môči milosti, ki mi jo je dal Bog, da bi bil služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu. Kar torej zadeva Božjo stvar, se smem ponašati v Kristusu Jezusu (Rim 15,14-17).

Ta neposredni odnos do Kristusa pa zanj ni privilegij nekaterih izbrancev. Temveč so vsi ljudje udeleženi pri tem, ki so v krstu oblekli Kristusa (Rim 13,14).

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem (Rim 13,11-14).

Ta »obleka« pa ni le zunanje ogrinjalo, temveč zaznamuje človeka v njegovi notranjosti. Iz te gotovosti zajema Pavel moč za vsakdanjost kot apostol, posebej še v urah sovražnosti in neuspeha.

Središče evangelija

Če veroizpoved govori o Bogu kot Očetu in Jezusu kot Sinu, s tem seveda ni mišljen Jezusov biološki izvor iz Boga. Pojem Sin moramo razumeti v prenesenem pomenu. Ta pojem je soznačnica za izvor, pripadnost, ki ne more biti več tesnejša, in pokorščino.

Najpogosteje govori evangelist Janez o Jezusu kot Sinu nasploh. Pavel je naslov Božji Sin v nasprotju z naslovom Kristus ali Gospod bolj redko uporabljal. S tem poudarja Jezusovo edinstvenost. Tako na primer s stavkom, da mu je Bog razodel svojega Sina (Gal 1,16), pove vse, kar se mu je pripetilo ob njegovem poklicu za apostola narodov. Jezus, Božji Sin, je vsebina njegovega evangelija (Rim 1,9).

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask (Gal 1,11-17).

Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu. Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki naj vas utrdi, ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni. Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno. Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako modrim kakor neumnim, zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti evangelij tudi vam, ki živite v Rimu (Rim 1,8-15).

Kaj pa pravzaprav vsebuje to oznanjevanje? Pojem Sin zaznamuje tesno povezanost med Jezusom in Bogom. Izraža torej prisrčno vez ljubezni med obema. Pavel uporablja naslov Božji Sin predvsem glede na Jezusovo trpljenje. S tem hkrati opozarja na veličino odrešenja, ki gaje Bog izvršil - Bog je daroval tega, ki mu je najbližji in je najgloblje z njim povezan. To je razlog, zakaj se za Pavla ravno v Jezusovem trpljenju in ne v njegovem povišanju kaže, da je Jezus Božji Sin. Hkrati je s tem onemogočena predstava, daje bilo treba Boga z daritvijo njegovega Sina pomiriti. Darovanje Sina ne meri na to, da je bilo treba jeznega Boga omehčati; to darovanje je izraz nezaslužene Božje ljubezni do človeka, celo ko je ta Bogu s svojim grehom obrnil hrbet (Rim 5,8-10).

Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.

Seveda se z besedo Sin postavlja tudi vprašanje po izvoru. Z mislijo, da je Bog poslal svojega Sina (Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu (Rim 8,3); Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo (Gal 4,4)), Pavel nakazuje, da je ta že pred svojim zemeljskim bivanjem obstajal pri Bogu. Pavlu pa ne zadostuje, da pogled usmeri samo na učlovečenje Sina. Njegova grško zaznamovana občestva bi mogla to napačno razumeti zgolj kot prihod nekega nebeškega poslanca. Zato apostol tudi v tej zvezi opozarja na Jezusovo smrt na križu. V tem postane očitno, čemu je prišel. Človek je bil ustvarjen po Božji podobi. Toda zaradi greha z odtujitve od Boga, soljudi in nazadnje od samega sebe - je bila ta podoba popačena. Zdaj Bog prenavlja človeka po podobi svojega Sina in nas napravlja v skupnosti z njim za svoje sinove in hčere (Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. (Rim 8,29)).