Pavel, svetovni popotnik

Ko bi Pavel danes živel, bi ga gotovo označili kot »globetrotterja«, kot svetovnega popotnika. Kajti na svojih treh velikih misijonskih potovanjih je obiskal številna pomembna mesta in pokrajine tedanjega sveta. Pri tem je prepotoval nič manj kot 25.000 km, od tega približno 14.000 km po kopnem. Na svojih potovanjih je bil bržkone izpostavljen vsem mogočim vremenskim stanjem, prišel na odprtem morju v hud vihar (Apd 27,14-26)

Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kavda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan mornarji začeli z ladje odmetavati tovor, tretji dan pa so s krova lastnoročno odvrgli ladijsko opremo. Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako smo izgubljali vsakršno upanje na rešitev. Že dolgo nam nobena jed ni več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, in mi je rekel: ›Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!‹ Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. Mora nas zanesti na kak otok.«

 in doživel pred Malto brodolom (Apd 27,27-44).

Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji.  Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev. Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.

Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave.« Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. Na ladji nas je bilo vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset. Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.

Brodolom

Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Hkrati so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in se ni več premaknil, krma pa se je pod silo valov začela lomiti. Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.

Hkrati je opazno, da Pavel v svoja pisma ne vpleta vremenskih poročil, ne opisuje pokrajin in se tudi ne sklicuje na razkošne zgradbe v mestih. Marveč se popolnoma osredotoči na svojo hojo za Kristusom in verodostojno posredovanje evangelija (Flp 1,19ss).

Srečati Boga, Stvarnika

V svojih izjavah o stvarstvu Pavel po eni strani predočuje veličino Stvarnika in po drugi strani preseneča s prepričanjem, po katerem Bog po stvarstvu vsem ljudem razodeva o sebi to, kar je odločilno za zveličanje (Rim 1,19-20).

Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.

S tem se dotika vprašanja, ki je do danes pereče: Ali srečanje s stvarstvom ni najbolj neposreden način srečanja z Bogom? Za Pavla je srečanje z Bogom v stvarstvu sicer jasno podrejeno izrecnemu oznanjevanju evangelija. Kljub temu lahko človek v stvarstvu spozna Božjo vsemogočnost, s katero je svet priklical v bivanje. Po stvarstvu pa se Bog dotika ne le src ljudi, temveč jim tudi nalaga dolžnost, da ga častijo kot Stvarnika (Rim 1,21).

Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo.

Upanje za vse stvarstvo

Spričo raznoterih prelomov človeškega življenja zaradi greha, bolezni, trpljenja in smrti Pavel poziva k temu, da obrnemo pogled v prihodnost in pričakujemo dokončno odpravo vsega zla od ponovno prihajajočega Kristusa. Hkrati se jasno distancira od vseh apokaliptičnih gibanj svojega časa, kajti zanj se je s Kristusovo smrtjo na križu že zgodil odločilni preobrat od zla k zveličanju. V to odrešenjsko dogajanje vključuje tudi zunaj človeško stvarstvo: Kajti v zdihovanju in ječanju stvarstva (to je v njegovem boju za obstanek) slišimo klic po odrešenju (Rim 8,22).

Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.

Za tiste, ki verujejo v Kristusa, lahko potemtakem stvarstvo postane prispodoba še ne uresničene dovršitve. Na ozadju ekološke krize našega časa se da iz tega nastavka apostola Pavla izpeljati poziv, naj stvarstvu ne povzročamo novih ran, temveč naj v njem zaznavamo sledi začetka novega sveta (2 Kor 5,17).

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Kristus v stvarstvu

V pismih Efežanom (Ef 3,9)

Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo, da vse razsvetlim glede skrivnostnega načrta, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega.

in Kološanom (Kol 1,15-17),

Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse …

ki so ju ????? še ne najdemo v tej obliki: Kristusova udeležba pri stvarjenju sveta. Po Pismu Kološanom je Bog svet ne le odrešil po Kristusu, temveč ga v njem že ustvaril, to se pravi Kristusa celotnemu stvarstvu vtisnil tako rekoč kot vodni znak. V srečanju s Kristusom postane ta vodni znak viden. V njem se odpre skriti smisel stvarstva. Zato je treba s krščanskega vidika zavrniti nejasne teorije o naključnosti in mračno vdanost usodi. Kajti v Kristusu nam Bog posreduje svojo navzočnost v stvarstvu in svoje sopotništvo in sotrpljenje na njegovi poti k dovršitvi.

Stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. (Rim 8,19-22)

Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.

Vse kar biva, biva po Bogu. Že od vsega začetka je stvarstvo kakor zibelka, ki čaka na človekovo rojstvo. Vesoljstvo je za človeka hkrati gostoljubno in kruto, okolje, v katerem je dobro živeti, a treba je v njem tudi umreti. Človek je pozvan, naj svet naredi za nekaj bolj človeškega. To je človekova poklicanost.

Naša vera pa gleda še naprej. Človeštvo samo je pričakovalo božji prihod med nas. Bilo je zibelka Jezusa Kristusa.

Svet je lep. Ta lepota prihaja svetu najprej iz odprtosti Njemu, na katerega je vse naravnano. Svet ni ustvarjen za to, da bi se vrtel okrog samega sebe. Ustvarjen je za to, da bi bil Kristusov, kajti »Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roke« (Jn 3,35).

Stvarstvo je bilo zaupano človeku. Vsa bitja so mu bila dana, da bi od njih živel, da bi jih uporabljal, da bi zemljo napravljal rodovitno in hvalil Stvarnika. Vse stvarstvo je bilo izročeno človeku:

»Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji« (1 Kor 3,22-23).

Sveto pismo pripoveduje o stvarjenju v podobah, slikovito, z vedrino, po kateri se jasno razlikuje od pripovedi starodavnih verstev. Izraelsko ljudstvo nam pripoveduje v luči svoje vere v Boga zaveze, od kod prihaja človek. Skozi vso svojo - včasih dramatično - zgodovino so Izraelci izkušali zvestobo svojega Boga. Dan za dnem so odkrivali to neomahljivo ljubezen, prisotno že prav od začetka.

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo ...« To je prvi stavek svetega pisma. Vse je ustvaril s svojo besedo. človeku, ki ga je naredil iz prahu zemlje, je vdihnil svojega duha. Zemeljski prah, prst, glina, to je simbol človeške krhkosti. Duh je simbol življenja. »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril« (1 Mz 1,27). Mož in žena sta gospodarja vsega stvarstva zato, ker sta božji podobi. To pomeni, da vodita svet razumno in z ljubeznijo.

Sveto pismo in znanost odpirata dva pogleda na svet in na človeka. Sveto pismo se glede stvarstva ukvarja z vprašanjem »zakaj« in »čemu«, znanost pa postavlja vprašanje »kako«. To sta dva različna pogleda, ki se dopolnjujeta in celo stekata v enoto. Sveto pismo razodeva ljudem smisel njihovega bivanja. Ta smisel usmerja življenje verujočega človeka.

Slikovite pripovedi, s katerimi sveto pismo razodeva človeku, da Bog ustvarja, varuje in vodi svet, izražajo globoko resnico. A govorijo v simbolični govorici. Zgodovina začetkov sveta in človeštva (1 Mz 1-11) je v nekem oziru bolj resnična, kakor pa so znanstvena ugibanja in učena opisovanja in ponazoritve iz preteklosti. Svetopisemska pripoved je verska razlaga izkušnje, ki jo ima človek v svoji svobodi in v mejah svoje svobode, o navzočnosti zla in o svojem svobodnem prispevku k zlu, pa tudi razlaga izkušnjo, ki jo ima človek o božji vsemogočnosti in dobroti. To izkušnjo je človek razlagal v luči vere, iz katere je živel.

Vse vesoljstvo prihaja od Boga, tako danes kakor v prvem trenutku. Svet ima svojo lastno obstojnost, toda ne biva sam po sebi. Biva marveč po Bogu, ki nenehno daje življenje in ustvarja. Živeti v tej odvisnosti pa ne pomeni nekakšnega suženjstva. Človek, ki priznava dobroto svojega Stvarnika, se zaveda, da sta mu življenje in svet izročena vsak dan kot dar.

Človek težko sprejema svoj položaj ustvarjenega bitja. Če pa ne moremo sebe sprejemati kot ustvarjena bitja, tudi ne moremo sprejemati Boga. Krhka bitja smo, bitja, katerih telo je podvrženo bolezni, nesrečam in smrti. Človeška bitja umirajo, še preden so začela resnično živeti. Kadar se narava razdivja, je le malo stvari v človekovi moči. Kljub vsemu pa imamo radi življenje, njegove radosti in ugodja.

Neki glas nas priganja v upor zoper Boga, in to v vsakem od nas: Zakaj nas je ustvaril tako krhke in ranljive? Sveto pismo nam govori o tem uporu (1 Mz 3).

Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil GOSPOD Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.

Zaslišala sta glas GOSPODA Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred GOSPODOM Bogom sredi drevja v vrtu. GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« GOSPOD Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« GOSPOD Bog je rekel kači:

»Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi poljskimi živalmi. Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Ženi pa je rekel: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.«

Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. GOSPOD Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel. Tedaj je GOSPOD Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« In GOSPOD Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.

Na začetku, tako pravi, je človek sanjal o tem, da bi bil Bog in da bi spoznal vse, dobro in hudo. Te sanje nas vznemirjajo še naprej: hoteli bi biti sami izvir svoje biti, gospodovati nad svojo usodo, vse vedeti in živeti brez smrti.

Toda resničnost ni taka. Spričo svoje majhnosti »mislečega trsa« človeka prevzema strah in groza. Vesoljstvo je bilo ustvarjeno, da bi po posredovanju človeka doseglo Boga; toda človek je zgrešil svojo nalogo, ko je svet naravnal na svojo lastno osebo. Zaradi tega je neuravnovešen, brez prave orietnacije.

Pisec Prve Mojzesove knjige govori o začetnem grehu, o grehu »izvirov«. Pri tem naslika prvi človeški par, v katerem more vsak človek v kateremkoli času prepoznati sam sebe. Raj postavlja pred nas začetno srečo, ki jo je Bog podaril človeku. Vse mu je dano. Jesti sme sadove od vseh dreves, razen »od drevesa spoznanja dobrega in hudega« (1 Mz 2,17). Tu je človekova meja. Človek ni sam po sebi izvir niti samega sebe niti svoje moralne vesti. Nikakor ni človek tisti, ki bi povsem neodvisno odločal, kaj je dobro in kaj zlo. Toda človek hoče biti kakor Bog; zato si vzame sad z drevesa, ki si gaje Bog pridržal. človek dela s tem »zoper Boga« in se odloči za ravnanje »brez Boga«.

Kadar grešimo, se poskušamo otresti krivde in jo zvrniti na druge ali na druge vzroke zunaj nas. Tako je rekel tudi Adam po prvem grehu: Nisem bil jaz tisti! »Žena, ki si mi jo dal za družico, ona mi je dala od drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). In Eva se je zgovarjala na zvito kačo. Kadar nas prevzame greh, pride zlo iz nas, preseneti pa nas tudi od zunaj: zapelje nas. Nesreča prvih staršev je tudi nesreča vsega človeštva. Saj resnično vsak dan izkušamo svojo slabost; in res je, da s svojim svobodnim odločanjem prestopamo božjo postavo. In vendar nam pripoved prve Mojzesove knjige tudi pripoveduje, da pobude za upor ni dalo človeško bitje: grešil je, ker je bil najprej zapeljan. To se ujema tudi z našo izkušnjo. Ko pridemo na svet, je zlo že tu. Pod njegovim vplivom smo in postajamo njegovi sokrivci.

Naša narava ni zla do korenine našega bitja. Sveto pismo nasprotno pravi, da je bil človek ustvarjen dober; grešnik je postal, ko je podlegel zvijači hudobnega duha. Tako smo torej kot žrtve in sokrivci zla vsi potrebni odrešenja.

Po krščanskem gledanju nam je bil Jezus dan kot »novi Adam«, ki je premagal greh in smrt. Eva je mati živih. Marija je Jezusova mati in mati vernikov; Marija je »nova Eva«, mati novega človeštva.

Izvirni greh je v tem, da smo nevidno in globoko zapleteni v zlo, in sicer že od prvega trenutka svojega bivanja. S krstom se človek prerodi k novemu življenju v Kristusu. Osvobojen je izvirnega greha, ker zdaj v njem prebiva božji Duh, ki stori, da živi iz božje ljubezni same.

Kdo more kar tako trditi, da je stvarstvo omejeno na vidna bitja? V stari zavezi so angeli nevidno božje spremstvo in delujejo kot posredovalci med Bogom in ljudmi.

V novi zavezi pa nastopajo v odločilnih trenutkih zgodovine odrešenja: pri Jezusovem oznanjenju in rojstvu, ko je Jezus skušan v puščavi in v vrtu Getsemani, ob vstajenju in vnebohodu. Oni pričajo, kdo je Jezus. Prišli bodo z Gospodom, ko bo spet prišel v slavi. V bogoslužju imamo praznik svetih nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela ter god svetih angelov varuhov.

Seveda so kristjani poklicani, da se ne odvračajo od svoje zemeljske naloge. Toda, ali jim to dovoljuje trditi, da ni nevidnega sveta? Božje stvarstvo je neizmerno prostranejše, kakor pa ga mi slutimo. Ali je mogoče angele skrčiti na leposlovne izmišljotine zaradi tega, ker se ne ujemajo z razumarsko miselnostjo?

V luči svetega pisma Cerkev veruje, da angeli v resnici bivajo. Angeli so od Boga ustvarjena bitja, ki so neumrljiva in obdarjena s spoznanjem in svobodno voljo. Kot božji služabniki sodelujejo pri delu odrešenja. Prav gotovo pa si jih ne smerno predstavljati tako, kot nam jih kažejo razne podobe. Delovanje angelov se tudi danes nadaljuje; angeli s svojim delovanjem služijo Kristusu. Vsak dan se Cerkev pri sveti maši pridružuje hvalospevu angelov, ko poje: »Svet, svet, svet si ti, Gospod... Polna so nebesa in zemlja tvoje slave.« Angeli so blizu Bogu in ljudem.

Hudobni duhovi ali moči zla igrajo neko vlogo v večini verstev. Še večjo vlogo imajo v nekaterih oblikah čarovništva (magije), v skupinah, ki se ukvarjajo s čutnimi prevarami (halucinacijami) ter v sektah, ki pravijo, da služijo satanu. Tudi še danes, celo v najbolj razvitih tehničnih civilizacijah je čarovništvo na pohodu.

Čarovništvo daje oporo širjenju strahu. Še slabše: s tem se prebuja verovanje, daje satan tisti, ki je ustvaril svet in ga vlada.

Ko izpovedujemo vero, da je Bog Stvarnik »vidnih in nevidnih stvari«, trdimo, da bivajo tudi duhovna bitja, in obenem povemo, da ne bivajo sama po sebi, kakor da bi bila ta božanstva. Vse nevidno stvarstvo je torej podvrženo Bogu. Zato cerkveno izročilo vidi v satanu in hudobnih duhovih bitja, ki jih je Bog ustvaril kot dobra in ki so postala hudobna po lastni volji.

Nova zaveza govori o silah zla, s katerimi se človek srečuje in jim je podvržen. To nam govori zato, ker hoče pokazati, da je Kristus zmagovalec nad zlom in da nas rešuje izpod satanove oblasti.

Satan pomeni v hebrejščini »nasprotovalec«. Grščina ga imenuje »diabolos«, kar pomeni, »tisti, ki razdvaja« in »ki obtožuje«. Jezus začenja svoje javno delovanje v puščavi, kamor ga je odvedel Sveti Duh (prim. Mt 4,1). Satan Jezusa skuša in gre tako daleč, da mu reče: »... če predme padeš in me počastiš« (Mt 4,9). Toda Jezus ga razkrinka in premaga. Satan skuša učence. Pred izdajo »je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot" (Lk 22,3). Satan skuša vse ljudi posamično in skupno; dokončno bo premagan ob poslednji sodbi.

Bog je ustvaril človeka svobodnega, to pomeni s temeljno sposobnostjo delati dobro. In ker je bila ta svoboda ranjena z našim grehom in z grehom našega okolja, jo je Kristus obnovil.

Cerkev nas vabi naj se upiramo hudiču (prim. 1 Pt 5,9)

Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.  Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj.

in vsakršni zvijačnosti, varljivosti in laži, kajti satan poskuša zavajati človekovo srce in vklepati v verige njegovo svobodo. Cerkev nas vabi k čuječnosti in k molitvi, da ne pademo v skušnjavi. O skrivnosti zla govori s tem večjim realizmom zato, ker veruje v Kristusa, zmagovalca nad hudobnim duhom in nad vsem zlom. V zedinjenju z vstalim Kristusom dobiva krščenec moč za to, da se udeležuje Kristusove zmage nad zlom v samem sebi in v svetu.

Duh krščanstva je izrazito veder, optimističen: v Gospodu nimata zadnje besede ne zlo ne smrt. Biti fatalist, verjeti v usodo ni krščansko.