Kje so očetje?

O naši družbi se pogosto pravi, da ji manjkajo očetje. Vzroki za to ugotovitev so številni: njihovo delovno mesto večinoma ni v območju družine; nekateri očetje iz različnih razlogov ne gojijo več dnevno stika s svojimi otroki, itd. Mladim ljudem je torej pogosto težko, da se usmerjajo po zgledu svojega očeta. Kako pa se je godilo Pavlu v tem vprašanju?

Pavel, sin

Pavel je odraščal v judovski hiši v Tarzu v Kilikiji (na jugu današnje Turčije). Vzgoja sinov je bila takrat očetova naloga. K tej je spadalo tudi versko oblikovanje. Pavel se je torej naučil od svojega očeta ravnati se po Mojzesovi postavi in izročilih svojega naroda.

Poleg tega je bilo v navadi, da si je sin izbral poklic svojega očeta. Preden se je Pavel napotil na študij v Jeruzalem, se je torej verjetno v delavnici svojega očeta izučil obrti izdelovalca šotorov.

Pri vzgoji je bilo zelo pomembno spoštovanje otrok do staršev in pokorščina (tudi-odraslih sinov). Tako je zapisano v modrostnih knjigah Stare zaveze.

Veroizpoved in hvalnica.

Če se kristjani opredeljujejo za Boga kot svojega Očeta, posnemajo Jezusov zgled. Z nazivom Oče se začenja namreč očenaš, edina molitev, ki jo je Jezus naučil svoje učence. Pavel prevzema v svojih pismih dvakrat celo aramejsko obliko Aba - Oče (Rim 8,15; Gal 4,6):

Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

To je morda v grško zaznamovanih krščanskih skupnostih zvenelo tuje. V tem primeru pa to tuje kaže na posebnost, ki se skriva v tej besedi. Pavel v svojih pismih praviloma uporablja pojem theos, torej Bog. Le na redkih mestih dodaja naziv Oče. Večinoma so to pozdravi, blagoslovi ali hvalnice. O Bogu, Očetu govori Pavel torej samo v posebnih primerih. Pogosto je beseda povezana z izpovedjo vere in hvalnico.

Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa

Če Pavel govori o Bogu, Očetu, imenuje Jezusa večinoma Gospoda, nikoli pa Sina. Govor o Bogu kot Očetu pri Pavlu torej ne služi za to, da bi poudaril prisrčno povezanost z Jezusom, Sinom. To gledanje je značilno za evangelista Janeza. Za Pavla je v ospredju drugačen zorni kot. Prakrščanska veroizpoved »Jezus je Gospod« (1 Kor 12,3).

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus naj bo preklet,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh.

Tu namreč načenja vprašanje po Jezusovem odnosu do Boga. Saj je tudi Bog v grških prevodih Stare zaveze imenovan Gospod. Ali torej kristjani služijo dvema Gospodoma, Bogu in Kristusu? Pavel zanika to vprašanje. Kot človek, ki je od mladih nog vsak dan molil: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5 Mz 6,4), poudarja, da ima poslanstvo Gospoda Jezusa Kristusa svoj izvor popolnoma v Očetovi volji (Gal 1,4). Bog je Oče našega Gospoda.

Pavel, apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih, in vsi bratje, ki so z mano, Cerkvam v Galatiji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen.

Beseda Oče je torej soznačnica za izvor, pripadnost in dostojanstvo. V njej se izraža, da brez Boga, Očeta, ne moremo razumeti Jezusove življenjske zgodbe, njegovega križa in njegovega vstajenja. In nasprotno velja: šele v Jezusovem življenju se je dokončno pokazalo, kaj pomeni govor o Bogu, Očetu. Kot Oče je Bog izhodišče, središče in cilj našega odrešenja.

Kot Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa je Bog tudi naš Oče. Kot Božji sinovi in hčere pa smo njegovi dediči. Zato bomo nekoč prejeli delež pri božjem življenju.

Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani (Rim 8,14-17).

 

1. Veruj v enega Boga

Kdo je Bog?

V Boga ne verujemo le kristjani. Milijoni mož in žena po svetu se izročajo Bogu. K Bogu nas vodi več poti: npr. razmišljanje o naravi, o ljubezni ali o človekovi zavesti. Priznati bivanje Boga je razumno dejanje, vendar nas k temu razum ne prisili. Še druge poti nas vodijo k Bogu, ker v človeku obnavljajo podobo njegovega Stvarnika. To so poti ljubezni in požrtvovalnosti. Obstajajo pošteni in pravični ljudje, ki pa ne verujejo skupaj z nami. Ti niso daleč od Boga, v katerega verujemo. Dejansko se vera v Boga ne omejuje na priznavanje njegovega bivanja: verujoči z nekakšno drznostjo postavlja vse svoje življenje na Boga. Po takem spreobrnjenju življenje ni več enako, kakor je bilo prej, marveč dobi nov smisel in prejme drugačno moralno usmerjenost; navdaja ga novo upanje.

Kdo je Bog za nas kristjane? Bog, v katerega verujemo, je sveta Trojica, en sam Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Sin Božji, ki je postal človek, nas je naučil reči Bogu »Oče naš«. Za nas kristjane Bog govori in deluje v naši zgodovini: je Bog-z-nami (Emanuel).

Kako spoznavamo Boga?

Preden je človek iskal Boga, je Bog iskal človeka. Sveto pismo nam ga predstavlja kot tistega, ki je govoril srcu prvega moža in prve žene.

GOSPOD Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. GOSPOD Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (1 Mz 2,15-17)

Zaslišala sta glas GOSPODA Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred GOSPODOM Bogom sredi drevja v vrtu. GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« GOSPOD Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« (1 Mz 3,8-13).

Sklenil je zavezo z Noetom in njegovo družino, ki se je vesoljnega potopa rešila na ladji.

Potem je Bog rekel Noetu in njegovim sinovom: »Glejte, zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom, ki pride za vami, pa tudi z vsemi živimi bitji, ki so pri vas: s pticami, z živino in z vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas, z vsemi, ki so prišle iz ladje. Tako sklepam zavezo z vami in ne bom več iztrebil vsega mesa z vodami potopa. Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.« Bog je rekel: »To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso. Kadar bo v oblakih, jo bom pogledal in se spomnil večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji in vsem mesom, ki je na zemlji.« Bog je rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji« (1 Mz 9,8-17).

Izbral si je v Abrahamu, Izaku, Jakobu in dvanajsterih očakih posebno ljudstvo. Razodel se je Mojzesu v gorečem grmu in je sklenil zavezo s svojim ljudstvom na gori Sinaj. Govoril je po prerokih. Učlovečil se je v Jezusu, ki je postal »kakor mi preskušan v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15). Obnovil je zavezo z žrtvovanjem svojega življenja.

»Iskati Boga pomeni, najti ga …«

Bog se ni dal le spoznati v Jezusu Kristusu; dal nam je svojega Duha. Po njem moremo prepoznati v Jezusu Božjega Sina. Kajti »nihče ne more reči, Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3).

»Najti Boga pomeni, iskati ga« (sv. Avguštin)

Vendar Bog ostaja zunaj vsakega spoznanja. V molitvenem češčenju ga moramo nenehno odkrivati kot tistega, ki je ljubezen. Sveti Avguštin je rekel: »Velik si, Gospod, in hvale velike vreden... K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (Izpovedi I, 1). Spoznavati Boga pomeni vedno bolj stopati v odnos hvaležnosti do Očeta, Sina in Svetega Duha.

»Zakaj to je božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3)

Vsak dan pri obhajanju svete evharistije vzklikamo: »Svet, svet, svet si ti, Gospod!« Ta pesem povzema besede, ki jih je Izaija slišal v trenutku, ko je bil poklican za preroka (prim. 6,3).

V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel. Drug drugemu so vzklikali in govorili: »Svet, svet, svet je GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima. Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, GOSPODA nad vojskami!« Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,1-8).

Naslavljamo jo na Očeta, Sina in Svetega Duha, enega samega Boga.

Samo Bog je svet. Njegova svetost izžareva in se priobčuje angelom, prerokom in ljudstvu. Božje ljudstvo je sveto, ker je Bog vzpostavil z njim posebno povezanost - zavezo.

V svetu, kjer smo v skušnjavi, da bi molčali o Bogu, nas Kristus poziva, naj molimo k Očetu: »Posvečeno bodi tvoje ime«, to pomeni, da bi ga spoznali in priznavali vsi ljudje (prim. Mt 6,9).

»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. (Mt 6,5-13).

2. Vsemogočni Oče

Bog je vir vsake dobrote

Preden Boga priznavamo kot »vsemogočnega«, je dobro, da ga odkrijemo kot Očeta. Bog je Oče najprej sam v sebi, ker v osrčju svete Trojice, še preden je kaj obstajalo, od vekomaj rojeva svojega Sina. Bog je ljubezen, ker ima ljubezen, ki je zedinjujoča vez Trojice, svoj praizvir v Očetu. Nato je Bog tudi naš Oče, ker nas je ustvaril in ker nas ljubi tako, da nas napravlja za svoje posinovljence, za svoje otroke. Tu smo zelo strnili spoznanja, o katerih nam razodetje poroča obširneje.

Ali še potrebujemo očeta?

Vsak človek je globoko zaznamovan z odnosom do svojega očeta in svoje matere: ko otrok raste v takem odnosu, ki ga osvobaja in pospešuje razcvet njegovega bitja, ne gre brez težav. To velja za vsakogar izmed nas in tudi za zgodovino celotnega človeštva. Zaradi mnogih nepravilnosti v odnosih med sinom in očetom na človeški ravni je lahko prizadet tudi naš odnos do Boga Očeta.

Mnoge napačne predstave o Bogu - da je kakor gospodovalen oče (ali kakor pokroviteljska mati), ki je ljubosumen na svojo vzvišenost, ali kakor zatiralski oče ali pa dobrodušnež - so prebudile v človeku tesnoben strah ali upor zoper njega. Mnogi naši sodobniki doživljajo to dramo, ko govorijo: »Ali Bog ali jaz!« Če naj dosežemo odraslost, tako so menili, potem moramo odstraniti Boga iz svojih misli, iz kulture in iz družbe. Ali se ni zgodilo prav nasprotno, namreč to, da je zaradi odsotnosti Boga naša družba bolna? Tam, kjer vlada molk o Bogu, »zmrzuje« veliko ljudi, ker nimajo več Očeta.

Oče se nam izroča

Kako bi mogli biti vsi med seboj bratje, če nimamo istega Očeta? Če ni Očeta, tudi bratov ni. V krščanstvu je Bog vedno bil in je tisti, ki se ljubeče ukvarja z ljudmi. Jezus je rekel, da je Oče dober. To pomeni, da nas njegova navzočnost napravlja srečne.

Bog je naš Oče zato, ker je v svoji dobroti to hotel biti. Predstava o strogem in nasilnem Bogu je vzbujala dvorne o njem. Toda Bog nas tako ljubi, da nam daje svojega Sina, da bi razumeli, da hoče biti naš Oče.

»Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.« Tako se konča vsako obhajanje evharistije. Tisti, ki vsemu daje bivanje, daje tudi ljudem, da bivajo za večnost, kajti nikoli ne bo odtegnil svoje ljubezni on, ki nam daje, da živimo.

Z isto ljubeznijo, s katero nas Oče napravlja za svoje posinovljene otroke in obenem daje, da ga mi sprejemamo za Očeta, nas Jezus napravlja za svoje brate. Skrivnost zaveze med Bogom in ljudmi je torej ta medsebojna podaritev.

Ali Bog lahko stori vse, kar si moremo predstavljati?

Ko odkrivamo Boga kot Očeta, tudi izpovedujemo, da je vsemogočen. Pogosto slišimo reči: »Zakaj pa Bog tega in tega ne stori? Zakaj ni preprečil te in te strahotne nesreče? Ali odgovarja na naše prošnje? Kakšna je ta njegova mogočnost? Kako jo uporablja?«

Bog je vsemogočen, ker je vse ustvaril. Ustvaril je vesoljstvo takšno, kakršno je, in moč njegove ljubezni se kaže v vsem, kar biva, ne pa v tem, kar si mi predstavljamo, da bi mogel narediti. Torej ni »njegova napaka«, če so ljudje žrtev potresa ali neurja. Kljub vsemu vemo, da Bog ostaja vladar nad svojim stvarstvom in da njegova vsemogočnost presega vse tisto, kar si moremo predstavljati glede njega. Tudi božja vsemogočnost spada k skrivnosti nedoumljivega Boga.

Bog deluje tudi v zgodovini in v srcih ljudi, a njegova vsemogočnost ne odpravlja naše svobode, temveč jo spoštuje. Nismo njegovi podložniki, temveč njegovi sinovi.

Pavel in izraelsko ljudstvo

Tudi Pavlu ni bilo prihranjeno to vprašanje. Od svojih otroških let je veroval: Izrael je posebno ljudstvo, ki ga je Bog izvolil, da pričuje o njegovem imenu med narodi. Ko Pavel sprejme vero v Jezusa, Kristusa in Gospoda, v tem ne vidi preloma z izročilom svojih očetov, temveč izpolnitev. Toda sčasoma postane vedno bolj jasno, da le redki iz njegovega naroda sledijo temu zgledu. Zanje je Jezusova smrt spotika (škandal) in v njegovo vstajenje ne verujejo.

Pavel, Jud, trpi zaradi te okoliščine. Zakaj stojijo njegovi bratje prav v tej odločilni uri zgodovine ob strani? Spričo tega gleda Pavel v preteklost svojega naroda. Tam odkrije: Bog izvoli, kogar hoče, ne glede na njegove zasluge. Ali torej Bog ravna samovoljno? Ali iz tega ne sledi nujno, da je njegova vsemogočnost nepravičnost?

Ravna vsemogočni Bog samovoljno?

Če Pavel začne govoriti o Božji vsemogočnosti, je z nami iščoči. Številna vprašanja ostanejo odprta. Z vsakim odgovorom se odprejo nova vrata. V Pismu Rimljanom Pavel raziskuje vprašanje, ali je Bog, ki po lastni volji izvoli in zavrže, Bog samovolje (Rim 9,14-24).

Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne! Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se usmilim, in milosrčen bom, s komer sem milosrčen. Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (trudi), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče. Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja? Kajti kdo se more upirati njegovi volji?« O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?« Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast? Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje, da bi razodel bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej določil za slavo, se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov.

Pavel poudarja: Božjega ravnanja ne moremo meriti z merili človeške pravičnosti: Njegovo usmiljenje je rdeča nit skozi zgodovino.

Pavel navaja zgled. Ob izhodu Izraelcev iz Egipta je Bog zakrknil faraonovo srce. Za njega - faraona - je to vodilo v propad, za Izraela pa v rešitev. Božja vsemogočnost pa ni muhavost (enkrat tako, drugič drugače). Nasprotno, zapostavljanje in zakrknjenost se kažeta kot druga plat rešitve in izvolitve. Božja vsemogočnost se izkazuje v zakrknjenosti, predvsem pa v rešitvi. Toda tehtnejše je usmiljenje. Dotika se namreč Božjega bistva, kajti Bog se je razodel Mojzesu kot usmiljen in milostljiv (2 Mz 34,6). Tega usmiljenja si ne moremo zaslužiti. To je dar. Bog in človek se namreč ne srečujeta na ravni pravice, temveč v območju milosti.

Toda naj bo še tako prepričljivo, da je Bog drugačen, toliko težje je za nas, da to tudi sprejmemo. Lahko bi torej vprašali: Če je Bog tisti, ki človeka zakrkne, kako lahko potem človeku pripisujemo krivdo za njegova dejanja? Pavel podvomi o predpostavkah tega ugovora. Boga ne moremo razumeti kot partnerja in presojati po človeških merilih. Pred Bogom mora vse utihniti, ker je vsekakor pravičen v tem, kar stori, tudi če smo daleč od tega, da bi to razumeli.

Da bi to ponazoril, naveže Pavel na staro podobo o Bogu Stvarniku. Primerja ga z lončarjem, ki oblikuje glino. Lončar razpolaga s snovjo. Samo on odloča o obliki in podobi. Posode so iz istega materiala in iste roke in vendar je lahko njihov namen zelo različen.

Konec

Pavel, Jud, prepušča svoje vprašanje, zakaj Izrael v Jezusu ni prepoznal Mesija, nazadnje Božji vsemogočnosti.