Brez dvoma je spreobrnjenje Savla (Pavla) povsem srečna ura v zgodovini krščanstva. Ne nazadnje opozarja na to okoliščina, da Apostolska dela kar trikrat govorijo o tem (Apd 9,1-22; 22,3-21 in 26,2-23).

Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.

Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.

V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. 16 Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči.

Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku. Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin. Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?« Savel pa je postal še močnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Mesija!«

Savel je na poti v Damask. Opremljen je s pismi velikega duhovnika (Kajfa), da ukrepa proti kristjanom (iz judovstva). V bližini mesta ga nenadoma obsije svetloba. Savel pade na tla in oslepi. Sedaj se mu da prepoznati ta, ki ga Savel preganja: Jezus Kristus. Pozove ga, naj gre v Damask. Tam bo zvedel, kaj mu je storiti. Očitno je, da Apostolska dela namenjajo pozornost predvsem Savlovemu spreobrnjenju. Cerkev obhaja ta dogodek 25. januarja kot praznik. Njegovo poklicanost - naj gre k poganom, da jim oznanja evangelij - spozna šele po spreobrnjenju in krstu pri molitvi v jeruzalemskem templju (Apd 22,17-21).

Zgodilo pa se mi je tole: Vrnil sem se v Jeruzalem, in ko sem molil v templju, me je obšlo zamaknjenje. Videl sem njega, ki mi je rekel: ›Pohíti, nemudoma zapústi Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni!‹ Jaz pa sem odvrnil: ›Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tiste, ki verujejo vate, in jih dal po shodnicah pretepati. In ko je bila prelita kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz zraven. Odobraval sem njihovo početje in varoval oblačila njegovih ubijalcev.‹ Gospod pa mi je rekel: ›Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!‹«

Sicer pa: Ne iščite v Svetem pismu brezupno konja, s katerega je baje padel Savel. Ne omenja ga nobeno od treh poročil!

Bog mi je razodel svojega Sina

Opis Apostolskih del je veliko bolj zaznamoval našo sliko o poklicanosti apostola narodov kot tisti občutno krajši odstavki v Pavlovih pismih, ki o njegovem poslanstvu spregovorijo tako rekoč iz prve roke. V Pismu Galačanom pripoveduje Pavel iz svojega življenja in potemtakem tudi o svoji poklicanosti (Gal 1,15-16).

Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask.

Za nazaj lahko reče, da ga je Bog sam vodil k tej uri pred Damaskom. V njej prihaja do izraza njegova izvolitev že od materinega telesa (Gal 1,15). S temi besedami Pavel navezuje na preroka Jeremija. Doživetje njegove poklicanosti se začenja z Božjo obljubo, da je že od materinega telesa določen za preroka narodov (Jer 1,5).

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.«

Opozorilo: Tudi poslanstvo apostola Pavla se nanaša na pogane, to se pravi na vse narode. Drugi spev o Božjem služabniku v knjigi preroka Izaija prav tako prevzema motiv o poklicanosti v materinem telesu (Iz 49,1.5).

Poslušajte me, otoki, prisluhnite, ljudstva iz daljave! GOSPOD me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju. Zdaj pa govori GOSPOD, ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika, da bi Jakoba pripeljal spet k njemu in Izraela zbral pri njem – tako sem bil počaščen v GOSPODOVIH očeh in moj Bog je bil moja moč.

In tudi delovanje Božjega služabnika presega meje Izraela. On naj postane luč za narode (Iz 49,6).

»Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.«

Pavla moramo torej videti na ozadju starozaveznih prerokov.

Vsebina njegove poklicanosti pa seveda gre preko preroškega izročila.

Pavel priznava: Bog mu je razodel svojega Sina (Gal 1,16), to se pravi, razodel mu je sporočilo, ki ga z lastno močjo ne bi bil mogel spoznati. Pavel ni prejel evangelija tako kakor mi po poti izročila. Jedro tega oznanila izvira iz Božjega razodetja. Vsebina tega sporočila je Sin. V oznaki Sin že zazveni Jezusov izvor od Boga in njegova pripravljenost, da izpolni Božjo voljo do smrti na križu. Cilj tega razodetja, ki je bilo podarjeno Pavlu, je njegova poklicanost za apostola narodov.

Videl sem Gospoda

Medtem ko torej Pavel v Pismu Galačanom svojo poklicanost razume kot Božje razodetje, se postavlja v Prvem pismu Korinčanom z vprašanjem: »Mar nisem apostol? Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda?« (1 Kor 9,1) v vrsto vstajenjskih prič. On je zadnji, katere. mu se je prikazal Kristus (1 Kor 15,8).

Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni.

Srečanje z Vstalim je za Pavla potrditev, da je krščansko sporočilo pravilno. Vse drugo: odprtost do poganov, poudarjanje pomena vere nasproti postavi itn. izhaja iz tega srečanja s poveličanim Gospodom, ki je Pavlu pred Damaskom razodel njegovo poklicanost - da oznanja evangelij med narodi.

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki meje izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo potlej pa sem se vrnil v Damask. (Gal 1,11-17)

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku.  Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask.

Veličastno spoznanje

Mnogim ljudem je znan svetopisemski rek »iz preobilja srca govorijo usta« (Lk 6,45). Če mi je podarjeno resnično srečanje, če se mi odpre novo spoznanje ali če se težave nenadoma razblinijo v nič, potem čutim potrebo, da dam to izkušnjo naprej - drugim ljudem. Za Pavla je bila ena teh veličastnih in življenje spreminjajočih izkušenj gotovost: »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17). To spoznanje mu je bilo podarjeno pri branju knjige preroka Habakuka. V krčevitem prizadevanju za vprašanje, kaj je potrebno za bogoljubno življenje, se mu nenadoma na novo odpre stavek »pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 2,4).

Odločilna je vera

Zdaj za Pavla ni več v središču odnosa do Boga, da se z zvestobo do Boga izkaže za pravičnega človeka (to se pravi za človeka, ki živi v skladu z Bogom) in da s pravičnim ravnanjem doseže življenje v polnosti. Marveč se zave: Bog je človeku rekel brezpogojno DA. Človek torej ne postane pravičen po svojem ravnanju in svojem prizadevanju, temveč tako, da se zaupa Božjemu delovanju. In to mu je mogoče, ker mu je bila od Boga podarjena vera v Jezusa Kristusa.

Dvomiti o veri

Tu se pojavi neka nelagodnost: Komu Bog podari vero in kaj je z ljudmi, ki bi radi verovali, pa tega Božjega DA v svojem življenju ne morejo zaznati? Pavel ne dvomi o Božji odrešenjski volji za vse ljudi (1 Kor 15,22).

Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni,

Vsekakor pa čuti dolžnost, da dá naprej vero v skladu z evangelijem. To naročilo ga priganja in navdaja s strastno skrbjo, da bi v veri občestva dopolnil to, kar ji še manjka (1 Tes 3,10).

Noč in dan prosimo z vso gorečnostjo, da bi mogli videti vaše obličje in dopolniti, kar še manjka vaši veri.

Kdor ne more neposredno izkusiti moči vere, temu se odpre morda v srečanju s kakim kristjanom oz. kako krščansko skupnostjo. Ta vera za Pavla ni nekak zavezan paket, ki je dodeljen vsakemu in vsaki na enak način. Prilagojena je položaju vsakega človeka, se povezuje z njegovimi posebnimi zmožnostmi in se mora izkazati čisto konkretno v življenju posameznikov.

Ta vera je kamen spotike

Vsebinsko jedro vere je za Pavla priznanje, da je Bog človeka odrešil s smrtjo in obuditvijo Jezusa Kristusa (Rim 3,24).

opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.

S tem sporočilom pa si Pavel ne naredi samo prijateljev. To namreč ne izzove samo pritrdilnega odziva. Pogosto ga zaradi njegove vere celo preganjajo. Kajti njegovo okolje to sporočilo pogosto odklanja kot škandal ali neumnost (1 Kor 1,23).

mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost.

Toda Pavel se ne sramuje oznanjati tega evangelija. Zanj se v njem razodeva Božja moč, ki rešuje vsakogar, ki v to veruje (Rim 1,16).

Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.

Vera in dela

Ker naj se odnos do Boga izkaže v vsakdanjem življenju, se Pavel bori za pravo razmerje med vero in deli, med tem, kar človeku lahko podari samo Bog, in tem, kar mu je mogoče storiti iz lastne moči. Zato odklanja vsako poganjanje za uspehi in predstavo, da je upoštevanje zakonov in verskih predpisov odločilna stvar (Gal 3,10-11).

Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval. Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere.

Vendar ne odklanja kar vsakega dejanja in del postave (Rim 3,31),

Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo.

temveč graja za tem skrivajočo se držo človekove zahteve pred Bogom. Kajti človek si ne more svoje rešitve sam »pridelati«, temveč ga je Bog rešil samo zaradi njegove vere. Ta vera pa spet priganja k temu, da postane učinkovita v ljubezni (Gal 5,6),

saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni.

to se pravi, da se izkaže v ljubezni do bližnjega.

Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, zaradi odpuščanja prej storjenih grehov, v Božji potrpežljivosti. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo. (Rim 3,21-25.28.31)

Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo.